In ne, nobenega Štruklja ni bilo zraven, da bi jim polnil glave s "komunistično solato", kot poskušajo nekateri pri nas izničevati legitimen sindikalno-politični boj proti neoliberalni demontaži ključnih evropskih vrednot, pravzaprav proti spodmikanju celotnih povojnih temeljev zahodnoevropske civilizacije. O omenjeni učiteljski konferenci je v torek poročal Guardian. Učitelje je med drugim razjezila napoved šolskega ministra Michaela Gova o spodbudah za ustanavljanje zasebnih šol in o nadaljnjem zniževanju učiteljskih plač. Zveni znano?

New York Times je teden prej predstavil knjigo Paying the Professoriate. V njej je Philip Altbach iz Centra za mednarodno visoko šolstvo s pomočjo kolegov po svetu primerjal plače profesorjev na javnih univerzah v 28 državah glede na njihov BDP. Med drugim je ugotovil, da v prodornih svetovnih ekonomijah, kot so brazilska, indijska in južnoafriška, univerzitetne profesorje primerjalno plačujejo precej bolje od "starih" ekonomij, te se seveda razlikujejo. Kanadski profesorji, ki sodijo v plačilni vrh, kariero začnejo v povprečju s 5700 dolarji, končajo pa jo z 9500 dolarji. Malezijski s 7800, indijski s 7400 dolarji. Kitajci so z 250 dolarji ob koncu kariere na repu, ameriški profesorji na javnih univerzah odidejo v pokoj s sto dolarji manj od indijskih. Japonska, Nemčija, Izrael in ZDA zaostajajo. "Veliko vprašanje je, kako bodo v teh državah v prihodnosti pridobivali mlade talente," je izpostavil eden od raziskovalcev. Drugi je cinično dodal: "Rusko vlado kar naprej skrbi, kako bo zadržala najobetavnejše raziskovalce. Hm, plačati jih mora. Ampak to spoznanje ne prodre…" Prof. Altbach poudarja, da raziskovalci po vsem svetu opažajo enak trend: univerzitetni profesorji so povsod razumljeni kot izjemno pomembni dejavniki v globalni ekonomiji znanja, a na njihovi plači se to ne pozna. Tudi to zveni znano?

Slovenska vlada je v aktualnem trendu neoliberalne destrukcije javnega dobrega prizadevna učenka: globoko reže od vrtca do vrhunske znanosti, od zdravstva do kulture. Razsežnosti predlaganega paketa varčevalnih ukrepov, med katerimi vsi seveda niso slabi, so thatcherijanske, v elementih celo pinochetijanske. In prav v tej količini in globini se ukrepi pokažejo v pravi luči - kot ukrepi odpovedovanja spodnjih plasti prebivalstva za ugodje zgornjih, nič drugega torej kot strukturno nasilje za nadaljevanje prilaščanja z drugimi sredstvi.

Tisti, ki ne razumejo, za kaj gre, naj si izračunajo, koliko družba prihrani, če država s pomočjo šolnin spusti na univerzo le otroke premožnih - ti dobijo za priboljšek še boljše pogoje - in koliko izgubi z vsakim talentom, ki konča kot zapiti skladiščnik. Koliko stane družbo vsak dan, ko dijaka ni v šolo, ker mu brezposelni starši ne morejo plačati prevoza, in koliko smrt zaradi neustreznega zdravljenja v proračunsko "uravnoteženi" javni bolnišnici. Zraven naj prištejejo ceno otroških bolečin zaradi kriznih patologij - zanemarjanja, nasilja v družini in šoli, alkoholizma… In ne gre za metaforo: življenje, trpljenje, izgube imajo v resnici svojo ekonomsko ceno. Vprašanje je le, kako visoka je, kdo jo plača in kako je "vgrajena" v sistem kot vzvod napredka ali stagnacije.

V iskanju odgovora na to vprašanje seveda ni treba odkrivati Amerike. Vse o tem je v svoji sloviti knjigi Doktrina šoka dokumentirano pojasnila Naomi Klein. Vse hude krize v zadnjega pol stoletja - bodisi naravne katastrofe, kot je bil orkan v New Orleansu ali uničujoči cunamiji v Aziji, bodisi družbene katastrofe, kot je bilo veliko zadolževanje v Latinski Ameriki v 80. letih - so bile izrabljene za prerazporeditve bogastva. Izgubljena življenja, načeto zdravje in uničeni domovi so bili v največji meri poslovna priložnost. Za Haliburtone, Blackwaterje in "navadne" petičneže. Prebivalci New Orleansa so bili po Katrini za vedno ob številne javne bolnišnice, šole in neprofitne domove, najboljše parcele so si v zmedi prigrabili tisti, ki se na te reči razumejo, javno šolstvo je bilo privatizirano, še preden se je šokiranim prebivalcem uspelo vrniti. S cunamiji prizadeti šrilanški ribiči so čez noč ostali brez svojih vasi, čudovito obalo so si s pomočjo domače vrhuške bliskovito prilastila mednarodna gradbena podjetja. Zakaj bi bilo torej zdaj drugače?! Dolžniško krizo, ki so jo zakuhali vrhovi finančne in politične moči, bodo "rešili" po enakem pravilu. Kolikor slabše bo šlo žrtvam, toliko bolje bo šlo "dolžniškim" profitarjem. NYT je pred dnevi poročal o tem, kako ameriške banke znova snubijo najbolj ranljive državljane, naj se znova zadolžijo, pa čeprav so se komaj izkopali iz bankrota.

Ne gre spregledati, da je v sredinih Odmevih celo dr. Dušan Mramor, izkušen in razsoden človek, ki bi mu težko očitali paranoidno kovanje zarot, podvomil, da so tako radikalni ukrepi v šolstvu in znanosti res upravičeni. Nenavadno je že to, je dejal, da "kar 75 odstotkov prihranka v proračunu prihaja iz izobraževalnega in raziskovalnega sektorja". In nadaljeval: "Ne morem se znebiti občutka, da gre še za nekaj drugega, ne le za lovljenje fiskalne stabilnosti, da gre za prerazdelitev premoženja, za prerazdelitev moči. Da je cilj zmanjšati pomen Univerze v Ljubljani, jo razbiti." Tudi po mnenju tega uglednega ekonomista v ozadju tičijo "še neke druge zgodbe".

Janez Janša je, kot je znano, še konec leta 2008 trdil, da gospodarska kriza ne bo prizadela Slovenije. A spomladi leta 2010 je tudi njemu moralo biti jasno, da bo kriza huda in da bo treba najti proračunske prihranke. Iz ravnanja njegove stranke ob obravnavi predlaganega (Lukšičevega) zakona o šolski prehrani to še malo ni bilo razvidno. Nasprotno: poslanci SDS so se na vse kriplje zavzemali za ohranitev brezplačne malice za vse dijake in zagotavljali, da bi z obema rokama podprli tudi uvedbo brezplačne malice za vse učence, če bi jo le Pahorjevi predlagali. Z drugimi besedami, tudi po tistem, ko je vlada "državo zadolžila za dodatno milijardo evrov ob 6 milijardah in 300 milijonih zadolžitve in poroštev v lanskem letu" - to so, lepo prosim, besede Zvonka Černača na omenjeni obravnavi - so se poslanci SDS zavzemali za to, da država plača malico vsem po vrsti, tudi otrokom bogatih torej. Kajti, kot je poudaril Černač, "ti milijoni (za malico) so kaplja v morje pri teh številkah. (…) Ministrstvo naj se malo bolj racionalno obnaša in hrano lahko zagotovimo prav vsem." Leta 2010 torej varčevanje ni bilo prioriteta, zares važno je bilo zdravje dijakov. Leta 2012, ko se (pre)mnogi šolarji najedo le še v šoli, pa je za SDS napočil pravi čas za ukinitev državne subvencije vsem, ki niso revni ko cerkvene miške.

Morda gre res le za zmedeno politikantstvo in ne za "druge zgodbe v ozadju". A politiki, ki potrebe ljudi interpretira tako preračunljivo, tako brez empatije in smisla za realnost, upoštevajoč le lastne ozke, strankarske interese, res ni mogoče zaupati.