"Kaj dela Godot v Sarajevu?" sem pozimi konec leta 1993 vprašal Nerzuka Čuraka, ki je danes ugleden profesor političnih znanosti na sarajevski univerzi.

"Čaka Vladimira in Estragona," je lakonično odgovoril moj prijatelj temnega pogleda in gromkega smeha. Vesel sem bil, ker se mi je smejal in ker je bil živ. Ždela sva ob sivem ladijskem kontejnerju na Trščanski cesti. Jaz sem čepel, Nerzuk je z ramenom naveličano slonel na rebrasti kovini zabojnika. Bil je edina obramba pred ostrostrelcem, ki je imel s hriba nad zgradbo skupščine na drugi strani ceste razgled naravnost na ulico. Na kontejnerju je bilo fotokopirano vabilo na Beckettovo predstavo Čakajoč na Godota, ki jo je poleti v mesto pripeljala Susan Sontag.

Jaz sem se čez cesto priplazil po vseh štirih v neprebojnem jopiču s čelado na glavi. Z asfalta sem z enim očesom pogledoval proti judovskemu pokopališču, od koder je pokalo. Nerzuk je v sivem zimskem suknjiču šel čez ulico raven kot sveča.

"Idiot, ustrelili te bodo," sem sikal.

Mirno je hodil naprej in se ustavil šele pri kontejnerju.

"To je moj korak. Vsak dan hodim tukaj čez," mi je odgovoril. "Ne bom bedaku s hriba dal veselja, da me vidi, kako se plazim pred njim."

Zastal sem v položaju, ki se mu je reklo sprejemljiva stopnja nasilja. Občasne eksplozije granat, ostrostrelci, pomanjkanje hrane sredi zares hude zime. Vrste pred edino pipo, iz katere je tekla voda, ob steni pa vrsta pripravljenih krst za tiste, ki jih bo med točenjem zadela krogla. Bolnišnice brez zdravil in brez šip na oknih. Življenje brez elektrike in brez gretja, v urbanem okolju, ki je bilo vajeno udobja.

Stvari, ki se zares ne bi smele nikoli več ponoviti nikjer. Ta lekcija je bila vendar tako nazorna in tako lepo razložena.

Zdelo se mi je, da sva lika iz enega tistih vicev o Muju in Hasu, ki se med bombardiranjem odločata, ali naj nehata kaditi ali ne. Teklo je drugo leto vojne. Trščanska cesta je bila najbolj nevarna ulica v mestu. Izza tistega kontejnerja sem nekaj mesecev prej prvič videl, kako v Sarajevu pade človek, ki ga je zadela krogla. In potem še enega. In še enega. Smrt v Sarajevu ni bila nič dramatičnega. Ženska, ki jo je zadelo, je padla, kot bi se bila spotaknila in je obležala na boku. Druga dva sta kar ugasnila. Vsi trije so na veliki petek dobili svoj stol na ulici Josipa Broza Tita. Nisem si zapisal njihovih imen. Tista leta v Sarajevu nekako nisi vprašal, kako se imenujejo ljudje, ki so obležali. Nekaj sem si jih zapomnil. Nekatera imena je težko pozabiti.

Ne poznam pa niti enega imena človeka, ki je bil letos ubit v Homsu, Hami ali Alepu. Vem pa, da bodo čez dvajset let na trgu pred Veliko mošejo dinastije Umajadov v Damasku postavili tisoče plastičnih stolov. Ker trg ni prav velik, jih bodo morali razpotegniti po ulicah, ki gredo iz središča mesta. To bo pravšnji kraj za razmislek o pomiritvi med narodi in verstvi. V Veliki mošeji je grob Salahedina, ki je Jeruzalem osvobodil križarjev, v njej pa hranijo tudi glavo Janeza Krstnika. Zagotovo se bo našel kdo, ki bo vzneseno rekel, da se, kar se je zgodilo, nikoli več ne sme zgoditi. Nikoli več človeštvo ne bo stalo ob strani, medtem ko vojaške horde iz tankov in helikopterjev pobijajo civiliste.

Dvajsete obletnice začetka obleganja Sarajeva niso praznovali na Titovi cesti v tem mestu. Obletnico so praznovali v drugih prestolnicah, kjer danes računajo, kolikšna stopnja nasilja v Siriji je še sprejemljiva, da nikomur ni treba storiti nič.

V Sarajevu je bila stopnja nasilja sprejemljiva do številke sto tisoč. To je bilo brezosebno nasilje od daleč, v katerem so bile vidne samo žrtve, storilci pa ne. Ves čas je bilo na očeh. Bilo je sprejemljivo. Kdor koli je znal prižgati televizijo, je lahko vedel za vsak korak, ki so ga ta dan naredili prebivalci Sarajeva, Mostarja ali Travnika.

Ko je Kofi Anan dobil v roke Sirijo, je tudi opazovalcem bolj počasne pameti postalo očitno, da še enkrat gledamo eno tistih zgodb, ki se nikoli več ne smejo ponoviti. To pot jo gledamo skozi tisoč kanalov, v živo, s sprotnimi komentarji in blogi. Ima tudi svojo stran na Facebooku.

Stopnja nasilja je ravno pravšnja, da je razdejanje mogoče opazovati z zadržanim dostojanstvom in pripravljati mirovne načrte.

Zato sta prvi besedi, ki ju je slišati, humanitarna pomoč. Humanitarna pomoč je sinonim, da bodo ljudje zakopani v množičnih grobovih. Sledil bo neskončen niz premirij, ki jih bodo prekinjali incidenti. To ne bo več vojna, niti spopad, ampak premirje, ki ga nenehno prekinjajo vojaške akcije.

Intervenirati v notranji politični proces, ki ga je država prekinila z vojsko, ni preprosta stvar. Stvari bodo šle narobe.

Ne velja pa tudi v Siriji dopustiti iste logike, ki je razdejala Bosno in Hercegovino. Stališče mednarodne skupnosti je bilo, da sta do zob oborožena vojska in improvizirana slabo oborožena družba enakopravna partnerja, ki morata skleniti mir. Pogajali so se z vojsko, ker je imela orožje in moč. Od napadene družbe pa so zahtevali, da jo tvorijo nedolžni civilisti. Nedolžne civiliste v Sarajevu so imeli radi vsi. Ljudi, ki so jih v petek zastopali prazni stoli, je ljubil ves svet. Takoj ko niso hoteli več biti nedolžne žrtve in so zahtevali pravico do samoobrambe, niso več bili simpatični in so kršili zakon.

Pa zakona niso kršili ljudje, ki so se branili z orožjem. Zakon so kršili Združeni narodi sveta, ki so Bosno in Hercegovino sprejeli medse kot enakopravno članico. V isti sapi so z embargom na orožje prekršili svojo ustanovno listino, ki članicam daje pravico do samoobrambe. To so storili, da stopnja nasilja ne bi bila prehuda. Od Sircev, ki so danes v spopadu s svojo državo, vsaj tega ne bi smeli zahtevati, da se borijo kot nedolžni civilisti. Potem res ne bodo imeli nobene možnosti.