Vlada je začela vladati in verjetno bo tudi kadrovala in bo kadrovala. Vendar preden bo vlada začela kadrovati, če želite tudi politično, je treba iz sedanjih nadzornih svetov uprav in tako naprej, odstraniti politiko.

Andrej Šircelj sporoča slabe napovedi (TV Slovenija 1, 14. 3. 2012)

***

Biberkopf je neznaten delavec. Vemo, kar vemo, in to smo drago plačali.

Alfred Döblin sporoča kruto resnico (Berlin Alexanderplatz)

***

Po besedah sindikalistov je premier Janez Janša že zagrozil z odstopom, če ukrepi ne bodo sprejeti.

Premier sporoča pozitivne napovedi (Dnevnik, 23. 2. 2012)

***

Javni uslužbenci bi morali poleg poznavanja temeljev države razumeti, zakaj in kako je ta država nastala, na koncu pa bi opravili izpit na temo domoljubja.

Javnim uslužbencem sporočajo, da se bo treba zopet učiti (Delo, 27. 3. 2012)

***

Tako, referendum je za nami. In še en poduk. Nič ni treba relativizirati legitimnosti odločitve in odločanja, čeprav je kruta resnica, da se je referenduma udeležila izjemno majhna kvota volilnih upravičencev. Udeležba je bila res nizka. Komaj 30-odstotna in posledično je družinski zakon zavrnjen z glasovi komaj 16,3 odstotka volilnih upravičencev. Seveda je to problem. Prav bi bilo, da bi imeli referendumi za veljavnost predpisano udeležbo. Po moji oceni en glas več kot polovico volilnih upravičencev, da bi lahko rekli, da je odločila skromna večina. Pa še v tem primeru bi bilo ob tesnem izidu za zmagovito opcijo komaj kaj več kot četrtina volilcev. A nizka volilna udeležba ni nikakršni alibi. O tem ne gre razpravljati sedaj in zato ker nismo zadovoljni z rezultatom. Tudi če bi bilo obratno, torej 55 odstotkov za, bi bila legitimnost ob tej udeležbi vprašljiva, pa bi mi vsi, ki smo stali za spornim zakonikom, razglasili veliko, zgodovinsko zmago. A vseeno, glave gor. Ta rezultat sploh ni slab. Spomnimo se, kako je bilo komaj dobrih deset let nazaj, ko smo na naknadnem zakonodajnem referendumu odločali o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, kot se je uradno imenovalo glasovanje. Tudi takrat so ankete na osnovi visoke stopnje izrečene opredeljenosti napovedale tesen izid, morda celo v korist novega zakona, pa je potem prišlo na volišče zgolj dobrih 35 odstotkov motiviranih volilnih upravičencev, ki so zakon zavrnili kar 72-odstotno. Pa je takrat bil manevrski prostor za širjenje predsodkov in stereotipov celo nekoliko ožji kot tokrat. Takrat so bili mediji bolj ko ne hladni prenašalci argumentov za in proti. Tokrat je bilo bolje in se je večina medijev, tako kot večji del kulturne, umetniške, znanstvene elite ter strokovnih združenj, postavila v bran zakona, ki nikomur nič ne vzame, veliko pa da sedaj deprivilegiranim skupinam otrok in odraslih. Prepričan sem, da bo čez deset let to, kar je tokrat zavrnjeno, postalo samoumevno in neproblematizirano.

Potrdilo pa se je še enkrat, da Slovenija je in ostaja razcepljena po rezu urbano - ruralno, mesto - podeželje, religijsko - laično, kot pri klasičnih avtorjih Lipsetu in Rokkanu. Poglejte izide po volilnih okrajih, kajti volilne enote morda dajo napačen vtis. Slovenija ni ena, Sloveniji sta dve.

Morda ravno zato, da več ne bi bilo dveh Slovenij, načrtujejo reaktualizacijo ideje o domovinski vzgoji. Če bo ideja uveljavljena, potem se ne boste dve Sloveniji združili, ampak bo slej ko prej ena prevladala. Človek skoraj ne more verjeti. Heimatkunde v letu 2012! Koncept, ki se v sodobnih državah umika konceptom kritične državljanske vzgoje, pri nas spet dobiva veljavo. Ideja se pojavlja na vsakih nekaj let. Pred desetimi leti sem resignirano zapisal, da smetišče žal ni pokopališče in se je zato marsikatera zavržena in presežena ideja vrnila na sceno v veliko hujši obliki, kot je bila tja poslana. Kar beremo v teh dneh, je veliko hujše od idej domovinske vzgoje v devetdesetih letih. Če so bili prejšnji poskusi fokusirani na zgoščevanja vsebin v naslovnem predmetu v javni (osnovni in srednji) šoli, ki je vendarle na prepihu in pod nenehnim nadzorom, bi sedaj začeli otroke, mladež in odrasle (pre)vzgajati v kampih. Samo še uniforme (srajce, kratke hlače in bele dokolenke) jim je treba zagotoviti, pa bodo paralele z zgodovinskimi temnimi lisami popolne. Torej, v Kočevski Reki naj bi naredili nekakšen Domovinski center Slovenije. V njem bi, kot so pojasnili, "za pet ciljnih skupin - osnovnošolce, srednješolce, javne uslužbence, zaposlene v varnostno-obveščevalnih službah in tujce - pripravili programe za krepitev domoljubja". A to ne bi bila razposajena veteranska veselica v stilu "še pomnite, tovariši", ampak obligacija, test lojalnosti in pripadnosti. Kajpak po ideoloških kriterijih. "Javni uslužbenci bi morali poleg poznavanja temeljev države razumeti, zakaj in kako je ta država nastala, na koncu pa bi opravili izpit na temo domoljubja. Še temeljitejše izobraževanje pa načrtujejo za policijo, vojsko in obveščevalne službe ter za ljudi, ki bi radi postali državljani Slovenije." Grozljivo! Namesto da bi šolski sistem intenziviral državljansko vzgojo v avtonomijo, v kritičnost, v zavzemanje za človekove in politične pravice, v splošno družbeno senzibilizacijo, bi mladež inducirali v lojalnost, pripadnost, predanost. Po scenariju, ki ima zatohle zgodovinske paralele. Najprej bi oz. bodo "prvi tabor domoljubja" in spomina "ne le na dogajanje v letih 1990 in 1991, ampak spomina na tisočletno zgodovino osamosvajanja Slovenije" organizirali za otroke vojakov, policistov in članov zveze Moris", torej lojalno gardo, potem pa za vse ostale. Vse to smo že nekje videli. Kajne?

Seveda v državi, ki jo ta čas vodi človek, ki je svojo politično socializacijo ostril na poteh Avnoja, v Kumrovcu, na partijskih sestankih in ideoloških seminarjih Zveze socialistične mladine, je takšen scenarij samoumeven. A ne samo on. Zgodovinar dr. Božo Repe pravi, da bi na tako homogeno partijsko celico bil ponosen tudi Franc Popit.

Je pa vsa ideologizacija javnih vprašanj, izobraževanj in prevpraševanj v funkciji zamegljevanja resnične revolucije, ki se odvija pred našimi slabovidnimi očmi. Revolucije v slogu junaka kultnega stripa Alan Ford: "Superhik, ki krade revežem in daje bogatašem." Ne brez razloga. Revni ne morejo in ne znajo biti bogati. Bogati pa lahko postanejo in ostanejo bogati zgolj na račun revnih.

In sindikati? Ti imajo problem pomanjkanja klasične izobrazbe. Niso brali Alana Forda, zato zmedeno in ponižno vstopajo v pogajanja ne vedoč, da so jih že izgubili. Namesto, da bi za začetek, da izenačijo pogajalska izhodišča organizirali veliko vsesplošno stavko.