A če pri človeku, ki se je v 21. stoletju vsemu feminizmu navkljub upal reči, da je srečen, ker je moški, in je znal iz Prešernove Zdravljice narediti komedijo, lahko upravičeno dvomimo o primeseh preračunljivo odigrane samoironije, je pri njegovem nenadejanem nasledniku tovrstno preračunljivost malce težje odpisati.

Za Karla Erjavca se namreč zdi, da to, da je postal novi Damjan Murko, ni zgolj naključje, ampak da gre v resnici za skrbno načrtovani politični cilj, za strategijo, v kateri je naš novi zunanji minister prekašal številne kolege, ki so in še vedno poskušajo svojo prepoznavnost in politično kariero graditi v oddajah razvedrilnega programa.

Zato tudi ni in ne more biti presenetljivo, pa naj nas vodstvo naše javne televizije še tako zelo poskuša prepričati, da je v stanju popolnega šoka, da se je zdel voditeljem nedeljskih viktorjev daleč največji štos v tem, da je novi Damjan Murko novi minister za zunanje zadeve.

Slovenski politiki so se namreč s Karlom Erjavcem na čelu že davno tega podali v frontalni napad na slovensko estrado in le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo zavzeli tudi viktorje. Svet naše pop(kulture) je pač postavljen na glavo in povsem logično je, da si naša največja zvezda ta hip, ki iz nekega razloga sliši na ime Tanja Žagar, želi skočiti v naročje Zoranu Jankoviću, in ne obratno.

In če ob tem pomislimo, da smo ravnokar imeli maratonske predčasne volitve v državni zbor, ki se nadaljujejo z volitvami za ljubljanskega župana ali županjo, v že tako zasmrajeno politično ozračje pa so nam spustili še referendum o družinskem zakoniku, potem pač nikogar ne bi smelo čuditi, da naše komike bolj od Katarine Čas privlači Ljudmila Novak in da jih plagiati Ivana Simčiča zanimajo veliko bolj od plagiatov Domna Kumra.

Kdor torej pravi, da ni vedel, kaj se bo na odru Gallusove dvorane dogajalo v soboto, preprosto nima kaj početi v vodstvu RTV Slovenija. Reči, da nisi vedel, da bodo Slon, Kobal, Gojc in Sadež stresali neslane politične šale, je, gospoda Marko Filli in Janez Lombergar, enako, kot bi dejal, da nisi vedel, da bo imel Slavko Bobovnik v Odmevih brke. Vse skupaj je pravzaprav tako bedasto, da me je spomnilo na tisto neslavno Piramido, ko nas je njeno uredništvo na čelu z voditeljico Eriko Žnidaršič prepričevalo, da niso mogli vedeti, da bo Zmago Jelinčič v studiu zmerjal romskega svetnika.

Seveda lahko zdaj razpravljamo o tem, ali je to, da je bila politika glavna tema viktorjev, v redu ali ne (osebno imam velikanske težave s prebavljanjem naše politike v vseh pojavnih oblikah in sem z viktorjev po nekaj minutah preflintal na film Zaliv in ogorčen gledal, kako japonski ribiči izvajajo množične pokole delfinov, prepričani, da ti pojedo preveč rib), a dokler je politika edino, kar se v življenju povprečnega državljana dogaja, dokler je parlament naš edini pravi Big Brother slavnih in dokler volitve dojemamo zgolj kot inačico oddaje Slovenija ima talent, je to vprašanje bolj ali manj brezpredmetno.

Predvsem pa je smešno, da vodstvo TV Slovenija, ki ima dva parlamentarna programa in pol in ki ob tem dopušča, da oddaja, ki naj bi v javnem interesu v elitnem terminu obravnavala pereče družbene probleme, le-teh ne zna oziroma noče obravnavati brez prisotnosti politikov, ki tako četrtek za četrtkom dve uri stresajo svoje vedno iste družbeno škodljive floskule, govori o izrabljanju medijskega prostora v politične namene.

Če se torej vodstvu na tak način politično kontaminirane televizije letošnja podelitev viktorjev res zdi v čem sporna (še vedno sicer upam, da rahlo blefirajo, v strahu, da bi jih ob prvi priložnosti zamenjal kakšen prodajalec avtomobilov), je to le znak, da ne poznajo niti svojih "paradnih" oddaj, kaj šele, da bi imeli razvit čut za zaznavo stanja duha v družbi.

Še najbolj pa je pri vsem skupaj bizarno, da je želela gospoda iz vodstva svojo prilizniško cenzuro skriti za dejstvom, da je trenutno v teku referendumska kampanja, v času katere naj bi veljala posebna pravila. Sprejemanje tega argumenta v deželi, v kateri gremo le še iz ene v drugo kampanjo (predsedniška se že začenja), pomeni namreč natanko to, da za satiro, družbeno kritiko ali pač jasno izražanje posameznikovih stališč nikoli več ne bo primernega kraja in časa in da bomo od zdaj naprej vsi iz previdnosti, da ne bi kršili pravilnika o tej ali oni politični kampanji, pridno molčali o tem, da je cesar nag.

In o tem, da naš novi zunanji minister v resnici ni nihče drug kot Damjan Murko.