Pravzaprav - da bo stvar še bolj smešna in nora - "morda malo dražje, a domače"!

Brezglavo smo bežali od domačega, slepo smo verjeli vsaki privlačni etiketi v angleščini ali nemščini, tako da smo tudi najslabši ceneni multinacionalni junk, "made in EU", kupljen v Trstu, imeli v hladilniku kot statusni simbol, kot škatlico trdega marlbora, v ganljivem prepričanju, da je "celo tuji drek boljši kot domača pita". Tudi ko je trikrat dražje.

Danes, četrt stoletja kasneje, so se trgovci iz Trsta priselili v naša predmestja in vsak od njih nas prepričuje, da, ha, prav oni edini prodajajo preizkušeno domače, naše. Prav tiste naše konzerve golaža, kozarce vložene zelenjave, tetrapake mleka in kantic marmelade, od katerih smo nekoč bežali v Trst!

Pravzaprav - da bo stvar še bolj smešna in nora - MI jih zahtevamo.

Je lahko kaj še bolj smešno in noro? Lahko: te dni berem, kako je navsezadnje zaradi tega prišlo do pravega malega marketinško-domoljubnega škandala, ker je v splošnem histeričnem hrepenenju po "domačem" nizozemska multinacionalna trgovska veriga Spar posegla po sami blagovni znamki romantičnih državotvornih osemdesetih in si kupila pravico do znamenitega slogana "Slovenija - moja dežela". Čeprav je nastala kot promocijski turistični slogan, torej kot reklama za tujce, je znamenito geslo kmalu postalo neuradna preambula slovenske deklaracije o neodvisnosti in v jugoslovansko kolektivno zavest zarisalo silhueto skromne, a ponosne zelene Slovenije kot povsem simpatične nove majhne države. Koncept je bil namreč osvobojen agresivne balkanske mitologije krvi, zemlje in slavne tisočletne zgodovine: nasproti njej je bila mlada Slovenija le lepo zeleno srce, lipov list na sončni strani Alp.

Slogan "Slovenija - moja dežela" ima zato v slovenskem nacionalnem spominu status zgodovinsko-kulturne dediščine in njegova prodaja trgovcem španske zamrznjene govedine in pasteriziranih nemških sokov je izzvala pravičniško nacionalno jezo. Kot da bi cenena italijanska vina po tri evre reklamirali s Prešernovo Zdravljico.

Če vso zgodbo olupimo kasnejših nanosov nacionalnega romantizma, stvar postane nepričakovano zabavna, slavna slovenska državnost pa se, kot se sicer vsaka - tudi brez umetnih dodatkov krvi in zemlje -, izkaže le za lep marketinški trik, ki se je kot koncept razvil na brainstormingu v nekem fancy studiu, tako kot katerakoli oglasna kampanja za zobno kremo ali pohištvo. Slovenska država, to vam morda ne bo všeč, je samo eden od proizvodov, ki ste jih vzljubili zaradi dobre reklame. Če bi se veličastna zgodovina drugače zavrtela in bi slogan namesto Gospodarske zbornice naročila pohištvena industrija, bi se vaša država imenovala Republika Slovenijales, na grbu pa bi namesto Triglava z zvezdami Celjskih grofov imeli udoben trosed z veliko sobno svetilko.

To, da je slogan "Slovenija - moja dežela" kupil veletrgovec s špansko zamrznjeno govedino in pasteriziranimi nemškimi sokovi, je zgolj logično zgodovinsko sosledje stvari - ideja nacionalne emancipacije je artikulirana, jebiga, prav kot beg iz sivih jugoslovanskih trgovin s piramidami dolgočasnih domačih konzerv golaža, kozarcev vložene zelenjave že davno zbledelih barv in slabo oblikovanih tetrapakov.

Tako ste nasedli reklami za kapitalizem, v katerem je na razpolago vse: francoska vina, švicarska čokolada, grške olive, italijanske salame, belgijsko pivo in slovenska država. In ko ste se nasitili magičnosti izbire in odkrili, da vam veletrgovci pod etiketo svobode vsiljujejo najslabše in najcenejše tuje smeti, ste si seveda zaželeli okusov mladosti: zaželeli ste si sardine z okusom po ribah, meso barve govedine, beluše z vonjem po beluših in kranjsko klobaso iz Kranja. Zaželeli ste si "domače".

V bistvu ste si kantico domače marmelade zaželeli tako, kot ste si v osemdesetih zaželeli svojo deželo. Slogan "Slovenija - moja dežela" se je tedaj izkazal za idealnega: deklaracija o poreklu govedine ni nič drugega kot deklaracija o neodvisnosti naše dobe. To, da vam jo prodajajo tujci, je pač cena te svobode. Naj spomnim, da ste z reklamo "Slovenija - moja dežela" slovensko deželo ponujali prav njim.

Da, za to svobodo ste se takrat borili: za svobodo, da tudi sami kupujete privlačne, lepo zveneče slogane za tuje brezalkoholne pijače, tuje sirne namaze in tuje države. Da, bratje, vse to je bila ena sama velika korporativna, trgovska zvijača. Vprašajte veterane romantičnega nacionalnega preporoda. Vprašajte Igorja Bavčarja, za kaj se je boril. Dobrodošli v resničnem svetu.

Ali je potem lahko kaj še bolj smešno in noro? Lahko: na popolnoma enak način, vi morda ne razmišljate kaj dosti o tem, slovenski Mercator s sloganom "kupujmo domače!" že leta poziva kupce v svojih trgovinah v Srbiji in na Hrvaškem, naj kupujejo domače srbske džeme in pristno hrvaško vegeto. Bi radi še tisto najbolj smešno? Pred nekaj leti so objavili podatke iz Podravkinega nabavnega sektorja, ki so razkrili porazno dejstvo, da sušeno zelenjavo za kultno hrvaško začimbo uvažajo z vseh štirih strani sveta, od Egipta do Poljske, in da v njej pravzaprav ni niti ene same drobtinice, pridelane na Hrvaškem.

"Slovenija - moja dežela"? Seveda. Ne mislite menda, da imate do nje več pravic od multinacionalnih veletrgovcev z zamrznjeno govedino?! Ki so jo, konec koncev, pošteno plačali.