Vsekakor dovolj, da naredi človek korak vstran od medijske ofenzive in začne malo razmišljati. Prvo vprašanje, ki mi je prišlo na pamet, je, zakaj nekdo pride v situacijo, ko v zameno za neplačilo dobrih 100 evrov dolga privoli v to, da mu s 50-odstotnim diskontom prodajo hišo. Finančno izjemno neracionalno, razen v primeru, da nekdo enostavno nima denarja. Vendar sem kasneje, ko se je medijski hurikan nekoliko umiril, lahko zvedel, da je dotični gospod v vmesnem obdobju lahko odplačal dolg za osebni avtomobil, ki je, na primer, precej dražji od mojega. In moj ni bil nekaj, čemur bi lahko rekli popolnoma racionalen nakup.

Drugo vprašanje, ki se mi je postavilo, je nad nivojem finančne racionalnosti. Kaj pripelje človeka do tega, da zaradi dobrih 100 evrov potencialne premoženjske koristi ogrozi streho nad glavo svoji družini? Pri slednjem bi morali preko preračunljivosti in ravnati odgovorno za vsako ceno. In tudi tega glava družine očitno ni naredila.

Jasno je, da sem kaj spregledal, kar bi ta dva vidika naredilo manj samoumevna, vendar vseeno, poročanje medijev je bilo ravno obratno. Vidik osebne odgovornosti dolžnika popolnoma v ozadju, v ospredju pa vidik posameznika kot žrtve v boju z zbirokratiziranimi in brezosebnimi institucijami države. A ne bi moralo biti ravno obrnjeno? V današnji krizi, ko se bolj kot kdaj koli prej poudarja problem neodgovornega obnašanja, bi lahko primer Vaskrsić služil kot ponazoritev, kako živimo v družbi, ki ne tolerira neodgovornega obnašanja, okoriščanja na račun drugih in prenašanja odgovornosti za lastno socialno varnost na pleča davkoplačevalcev.

Vendar se to ni zgodilo. Pa ne zgolj zato, ker bi naši mediji še vedno živeli v socializmu, temveč predvsem zato, ker očitno ne živimo v takšni družbi. Medijski pomp okoli primera Vaskrsić je dajal, po mojem mnenju, popolnoma napačno sliko primera, ne zaradi primera kot takega, temveč zato, ker se sicer pri nas velikim dolžnikom nič ne zgodi. Sama družina Vaskrsić je bila pri tem še najmanj pomembna in bo tudi hitro pozabljena. Njena zgodba podana skozi medije je bila karikatura delovanja države pri reševanju problemov prezadolženega gospodarstva in problemov, ki so jih s prekomernim dolgom naredile politično-gospodarske sprege v imenu nacionalnega interesa. Večine ljudi namreč ne moti, da se je rubež nekje zgodil, moti jih, da se kje drugje ni zgodil.

Ko sem konec leta 2008 pisal o bankrotu nacionalnega interesa, sem postavil trditev, da bo proces reševanja propadlih zgodb nacionalnega interesa do davkoplačevalcev zelo nepravičen. To zato, ker je z vidika pravičnosti poseg države v reševanje prezadolženih podjetij, vključno z bankami, upravičen šele, ko se izniči premoženje lastnikov in upnikov teh podjetij. Le v tem primeru tudi oni, katerih kapital je namenjen absorpciji kapitalskih izgub, nosijo breme lastne odgovornosti. Sicer se to breme prevali na davkoplačevalce. Takrat sem tudi trdil, da bo proces nepravičen, ker se bodo politično-gospodarske sprege krčevito branile rešiti ostanke svojega lastništva. Istočasno bi zagotovitev pravičnosti zahtevala priznanje lastnih napak pri vzpostavljanju trhlih temeljev stebrov slovenske gospodarske suverenosti. Slednje pa je psihološko zelo težko. Zato tudi nikoli nismo dobili slabe banke, saj bi v okviru te vsa gniloba sistema postala očitna.

Problem, na katerega sem takrat opozoril, je postal očiten izjemno hitro. Zgodba Draga Isajloviča, svetovalca finančnega ministra Križaniča, ki ga je za spornega označil sam predsednik vlade, je zgodba moralno spornega državnega reševanja gospodarstva. "Sivi strici" iz ozadja, ki sta jih kot problem vladanja izpostavila predsednik vlade in njegov minister, je zgodba moralne spornosti gospodarsko-političnih spreg okoli mnogih propadlih podjetij, kjer se uničujejo delovna mesta.

Morala slovenske ekonomske elite in institucij pravne države je problem, ki se razgalja bolj kot gospodarsko tonemo. Če poslušate Bavčarja, Kordeža ali Šrota, z njihovim poslovanjem ni bilo nič narobe. Vedno poudarijo, kako so podjetja pod njihovim vodstvom rastla in imela silna števila zaposlenih. Nikoli pa ne poudarijo, kaj je z vrednostjo teh podjetij, ki je, kljub silni velikosti in rasti v preteklosti, praviloma negativna. To so vse primeri prekomernega zadolževanja in ekspropriacije premoženja drugih brez namere dolgove poravnati. Spraševal sem se že, kaj se je motalo po glavi Binetu Kordežu, ko je na svojem famoznem predavanju na ekonomski fakulteti o težavah družbe Merkur govoril kot o spletu objektivnih nesrečnih okoliščin. Mesec pred tem pa je že začel nezakoniti prenos premoženja družbe Merkur na družbe, ki so bile v njegovi posredni lasti. Kakšno sporočilo je Kordež dal številnim študentom, ki naj bi v prihodnosti na vodilnih položajih v gospodarstvu zavzemali odgovorno in moralno držo?

Naša zakonodaja do nedavnega ni predvidevala izničenja lastniškega deleža podjetja, ki je tako zadolženo, da so njegovi upniki dejanski ekonomski lastniki. Skratka, "lastniška deložacija" v družbah z omejeno odgovornostjo ni bila predvidena. Tako kot velja za navadne dolžnike. Naključje?

In ne nazadnje, problem je, da je bila prva tema volilne kampanje spornost premoženja in sodni postopki proti vodjem najpomembnejših strank. Problem zato, ker je te ljudi veliko ljudi volilo. In so se s tem vsaj delno z njimi poistovetili.

Sedanja vlada je napovedala varčevanja. In bo to tudi izvedla. Načeloma to ne bi smel biti velik problem. Bodimo iskreni. Naš bruto domači proizvod je 10 odstotkov nižji, kot je bil leta 2008. Plače pa 10 odstotkov višje. Nihče ne more resno govoriti o resnem problemu znižanja življenjskega standarda zaradi znižanja plač, ki bi nas samo vrnilo v razmere, s katerimi smo bili zadovoljni še pred nekaj leti. Vendar sem prepričan, da bo v medijih in širši javnosti problem ravno to. Tako kot v primeru Vaskrsić bo bistvo diskusije na popolnoma napačnem koncu zato, ker smo z moralno spornostjo početja naših elit prišli tako daleč. Nakopali smo si problem, ki bo podobo vrednot v naši družbi kazil še dolgo.