In ko so ob zori zagostoleli čez dan skoraj neslišni tropski ptiči, je moj evropski občutek za ptičje petje poslal možganom sporočilo, da bo vsak hip eksplodiral sobni ventilator. Ja, vse je bilo drugačno na Tajskem. Le z domačini ne smeš klepetati in časopisov ne smeš vzeti v roke. Ker potem z žalostjo ugotoviš, da je v globaliziranem svetu, vsaj kar zadeva politiko in odnos do ljudi, vse, res vse enako.

Tridesetletni Equan, diplomirani politolog, sicer pa šofer, natakar, čistilec in kuhar v počitniškem naselju, 14 ur na dan gara za 200 evrov na mesec, kar je tudi za Tajsko bolj mizerija. O švicarskem lastniku ne pove nič slabega: plača je redna. Toda ali nima Tajska zakona, po katerem tujci ne smejo biti lastniki zemljišč in nepremičnin na njih, sprašujem Equana. Ima, a se ga da obiti: zemljo, na primer, vzameš na lizing, za trideset let, pogodbo lahko nato še dvakrat podaljšaš. Naložba se povrne z lepim dobičkom. Tajcem, ki bi po vseh človeških zakonih morali sami služiti s svojo prelepo naravo in starodavno kulturo, ostane drobiž.

Nič manj enako ni na višjih ravneh. Na Tajskem imajo podpredsednika vlade (Chalerma Yubamrunga), ki rad zabava svoje sodržavljane. V začetku mandata je skupaj s premierjem napovedal, da bo uredil prometni kaos v Bangkoku. Za nepoznavalce: urediti promet v tajski prestolnici je približno tako preprosto kot vzpostaviti redno linijo med Zemljo in Luno. Pred dnevi je javnosti enako prepričljivo oznanil, da bo vojna proti drogam končana v kakšnem letu. Mednarodni odbor za nadzor narkotikov je skoraj hkrati sporočil, da se proizvodnja opija v Mjanmaru, Laosu in na Tajskem znova povečuje. Minister na to ni odgovoril, braniti se je moral pred obtožbami, da je spodnji poslanski dom ogovoril popolnoma pijan, "v resnici" pa je samo spil dva kozarčka na neki poroki. Znano? Ne, prav nič nam ni treba biti nelagodno ob misli, kako se bo na diplomatskem parketu odrezal naš zunanji minister, ko se bo srečeval s kolegi po svetu. Utemeljeno lahko predpostavimo, da bo zelo hitro našel temo za ploden pogovor.

G. Yubamrungu bo, na primer, razložil, kako je treba delati politiko, ko mediji oziroma pristojne institucije ugotovijo, da je tvoj poslanec ponaredil spričevalo. Ponavljaš, da je bilo to davno, da sodišče tega ni nikoli dokazalo in se greš semantika. Erjavec bi, recimo, lahko prijavil kar doktorsko disertacijo o jezikovno-pomenskih razlikah med izrazi ponarejeno in neverodostojno, dokazano in sodno dokazano, odmevno in napihnjeno. Ob tem moraš seveda budno paziti, mu bo še položil na srce, da se ne pustiš speljati na polje etike in morale. Vsaj do junija, ko bo poslansko mesto rešeno.

Če bodo Erjavca slučajno peljali na obisk k tajskim generalom, pa bo lahko cinizem uril v pogovoru s komandantom IV. Armade Thammasaroratom. Ko so namreč mediji v začetku marca razkrili, da sta dva vojaka svoje kolege razveseljevala z videom, na katerem eden od njiju spolno občuje s 16-letno muslimanko, doma iz vasi blizu kasarne, je general izjavil, da sta bila vojak in mladenka "v romantični zvezi". General mora le še pojasniti, kaj je to konsenzualno posilstvo, je na podlagi zbranih dejstev z enako dozo cinizma vrnil kolumnist Bangkok Posta Voranai Vanijaka. Ja, novinarji so povsod tečni. Dokler jih ne utišajo. Za kar obstaja več načinov.

V demokracijah je najboljši način za mehčanje medijske kritičnosti produkcija novih in novih afer, čim bolj vizualnih in solzavih. Medtem ko novinarske ekipe tekajo od Litije do parlamenta in tekmujejo, kdo bo ujel več solz in posnel bolj pretresljiv kader v zgodbi Vaskrsić, se komajda kdo ukvarja z jedrom tovrstnih afer - sistemskim izkoriščanjem najšibkejših, ki ga je povzročil ta isti sistem.

Vaskrsići, ki so zaradi dolga v višini kosila za štiri v malo boljši gostilni ostali brez hiše, sicer niso tipični primer sistemskega razlaščanja. Po dostopnih podatkih so namreč v veliki meri žrtve svojega (pravnega) neznanja in neodgovorne igre s sistemom, v kateri so na koncu potegnili kratko. A Vaskrsići niso prvi in ne zadnji primer. Spomnimo se Berdenov iz Filovcev, ki so bili zaradi 25.000 evrov posojila, ki so ga oderuške bančne obresti početverile in ga tudi zato niso mogli poplačati, deložirani iz 180.000 evrov vredne hiše. Berdeni so še veliko bolj nazorno kot Vaskrsići pokazali, da država vedno najbolj dosledno udari po ljudeh s spodnjih klinov socialne lestvice, tudi zato, ker revščina pač vedno hodi z roko v roki z ignoranco, in da njihova tragedija ni sad naključja, temveč sistemska napaka, ki mora obstati. Od nje imajo namreč (pre)mnogi korist - banke, posredniki, nepremičninski mešetarji. Ne gre spregledati, da je nemški strokovnjak Hans U. Brochert, ko je leta 2006 svetoval ministru Šturmu, kako zmanjšati sodne zaostanke, predlagal, da sodišča predloge za zaseg nepremičnin podajo le nad neko določeno višino dolga. Iz tega ni bilo nič, je v Odmevih razkril bivši minister Zalar. Posledice zadolževanja družin te vlade očitno ne ganejo pol toliko kot zadolževanje države. Pa imajo z zdravjem te družbe opraviti prav toliko ali še več.

Anita Ogulin, sekretarka ZPM Ljubljana Moste, ženska, ki je za revne otroke naredila več, kot si je mogoče predstavljati, a lahko le tako kot mi vsi nemočno opazuje stopnjujočo se revščino, je pred dnevi napisala obupano pismo - kolegici, ne medijem. Banke se ne ozirajo na stanje v družini, vzamejo, kar jim gre, pravi. Tudi sodišča se ne ozirajo na stanje v družini; ko zarubijo, kar lahko, dolžnikom naložijo še sodne stroške. In kaj naredi mati samohranilka, ko po rubežu ostane sama, v nemogočem položaju, brez sredstev, da bi plačala najemnino, nahranila otroke? Vzame si življenje. V resnici, ne v metafori. Si sploh lahko kdo predstavlja, s kakšnimi travmami odraščajo otroci med nami? In vendar bi lahko pomagali, pravi Ogulinova. Po Sloveniji je na hektare neobdelane, zaraščene zemlje. Lahko bi jo vsaj začasno prepustili družinam, ki se borijo za preživetje. Lahko bi tudi ustanovili humanitarno borzo dela - za nemočne očete, ki jočejo pred Ogulinovo, ker bi radi delali, ne prosjačili. A kaj, ko se država ukvarja z mnogo pomembnejšimi zadevami, kot so nesrečne samomorilke in samomorilci, ki ne zmorejo poskrbeti za svoje otroke.

"Živimo v ureditvi, ki tistim brez družbene moči in bogastva zaradi majhnih prekrškov odvzema hiše in jih meče na cesto, za dosego tega cilja pa vpreže ves svoj sodni in represivni aparat, medtem ko veliki dolžniki, bodisi da dolgujejo državi za socialne prispevke bodisi bankam za enormne kredite, ne trpijo nikakršnih pravnih posledic. Še več, plačilo neplačanih dolgov, ki dosegajo milijonske zneske, so ti dolžniki naložili vsem nam," je včeraj opozorilo Gibanje 15o, ki misli globalno in deluje lokalno. Od Bangkoka do Ljubljane je navsezadnje samo nekaj tisoč kilometrov zračne črte.