"Dr. Jože Pučnik je bil ustvarjalec normalnosti. Že v časih, ko je bilo to prepovedano in ko so bili ti poskusi vnaprej obsojeni na neuspeh. V časih, ko je za to plačal z dvema letoma samice in še s petimi leti zapora, v časih, ko je moral zaradi tega tudi po prestani kazni v izgnanstvo. In v časih, ko mu ljubljanska univerza, kjer je diplomiral, niti ni hotela izdati diplome in je moral šolanje še enkrat zaključiti v tujini. Morda velja ta stavek dvakrat podčrtati tudi danes, ko se cela država ukvarja z nekim domnevnim spričevalom neke srednje šole in ko je to velikanski problem."

Janez Janša opozarja, da je Jože Pučnik ustvarjal normalnost, ko so drugi še hodili v Jajce in Kumrovec (vir: spletna stran SDS).

***

Seveda je dejstvo, da se vesoljna medijska Slovenija ukvarja z nekim spričevalom nekega poslanca, ki je bil že pred tem zaloten z domnevno ponarejenim spričevalom, bizarno. Takrat v slovenski vojski, tokrat v poslanski skupini DeSUS. A razlika vseeno obstaja. MO je takrat vodil obrambni minister Erjavec, koalicijsko stranko pa zunanji minister Erjavec. A problem ni v tem, da se mediji s to bizarno temo goljufije ukvarjajo, ampak da se morajo ukvarjati; da ne obstaja toliko politične higiene, da če človeka, ki sedi v hramu zakonodajne oblasti, zalotijo pri goljufiji, preprosto odslovijo. Njegovi. Tako pa ima največ podpore, kritja in razumevanja tam, kjer bi ga moral imeti najmanj. Navsezadnje je poslanec zlorabil ime stranke, da je sedel na udobni stol poslanca Državnega zbora Republike Slovenije. A DeSUS in Erjavca lahko še razumemo v njuni računici. Zadevo je pač treba zavlačevati še nekaj časa, da poteče šest mesecev od volitev, in ponarejevalca bo po avtomatizmu nasledil(a) poslanec/poslanka iz vrst DeSUS. Koliko bo to na dolgi rok vplivalo na volilno telo, je težko reči. Sedaj kaže, da se stranka ob tem in mnogih drugih preračunljivih razlogih sesuva in seseda. Če bo preživela, bo zaradi gerontoloških problemov njenega volilnega telesa, ne zaradi načelnosti.

Veliko večji eksces kot Erjavčevo sprenevedanje je reakcija premierja in njegove vlade. Ko je hotel braniti stabilnost DeSUS in koalicije, je goljufijo branil s ponesrečeno floskulo, češ, kaj pa kumrovške diplome. Kumrovške diplome? Menda naj bi bilo 15.000 javnih uslužbencev s takšno diplomo in naj bi bile priznane kot višješolska spričevala!? No, o tem nihče nič ne ve, kar je pri tako velikem številu komaj verjetno. Bolj verjetno je nekaj drugega. Namreč, da so kdaj veljale kumrovške diplome kot certifikat pravovernosti. Tako kot potrdila o udeležbi na pohodih po poteh Avnoja. To pa je približno tako kot sedaj diplome SDS-jevske Akademije dr. Jožeta Pučnika: formalno so brezvredni list papirja, simbolno pa pomemben kadrovski in promocijski ključ.

A kot rečeno. Onkraj sprenevedanja in moralne odgovornosti stranke DeSUS ter celotne vladne koalicije je zgodba o diplomi ena od epizodnih burlesk v slovenskem političnem teatru. Še več.

Menim celo, da bi si Simčič zaslužil ostati v parlamentu. Zakaj? Če je idealna sestava parlamenta tista, ki zagotovi, da imajo vsi segmenti in interesne skupine ljudstva svoje zastopnike, naj ga imajo tudi goljufi. Saj ga imajo navsezadnje tudi ponarejevalci arhivskih listin, prepisovalci političnih govorov itn.

Res banalno. Neka "kelnarska diploma" iz neobstoječe šole je zasenčila velika volilna dogajanja. Najprej seveda volitve novega (starega) župana kapiteljskega mesta. Kar je v vsaki državi ena najbolj pomembnih in prestižnih funkcij in je bila za mnoge evropske politične prvokategornike (denimo Chirac v Parizu, Brandt v nekapiteljskem, a prestižnem Berlinu) odskočna deska za osvojitev vrhovne državne oblasti. Glede na to, da so poslali združeni NSi in SDS v boj Kucler-Dolinarjevo, ki za razliko od Mazej-Kukovičeve Ljubljano pozna, je to precejšen napredek. Da pa so poslali v boj kandidatko, ki so jo leta 2004 v parlament poslali tisti volilci, ki so "poslali" proti Ljubljani stoletno povodenj, ker so nasprotovali gradnji zadrževalnikov Razori in Brezje v občini Dobrova - Polhov Gradec, bo gotovo pomemben podatek za volilce poplavljenega predela Viča in Rudnika. Zato bo, kot sedaj kaže, ta volilni spopad veliko manj dramatičen kot jesenski predsedniški.

Lanske predčasne volitve so nas oropale supervolilnega leta, ko bi hkrati potekale volitve v državni zbor in volitve predsednika. A volitve predsednika ne bodo zato nič manj zanimive, dramatične in morda celo politično bizarne. Namreč, čisto lahko se zgodi, da se bosta v ključnem spopadu pomerila dr. Danilo Türk in Borut Pahor. Dr. Türk ne spada direktno v kadrovski nabor politične levice, a bo vsekakor njen kandidat, Pahor spada v vrh politične levice, a bo, če se bo volitev udeležil, (neformalni) kandidat desnice. Banalno, a resnično. Vsi preostali kandidati od standardnih krjavljev do Milana Zvera iz SDS bodo igrali obrobno vlogo. Če v igro ne bo vstopil Pahor, bo Türk zagotovo pometel s konkurenco že v prvem krogu. Vloga Zvera, ki ga kandidira močna SDS, je kvečjemu ta, da Türku zniža preference toliko, da zagotovi Pahorju drugi krog. Če do drugega kroga pride, je edina možna, čeprav malo verjetna zmagovita formula, da dobi majhen, a vendarle zadosten delež levih glasov, ki bi pomagali soglasnim desnim volilcem zagotoviti Pahorju zmago. Če bi torej Pahor zmagal, kar je sicer po mojem poznavanju razpoloženja v javnem mnenju malo verjetno, bi zmagal kot "kandidat" desnice. To bi bila resnično krona njegove kariere. Ne zgolj zato, ker je funkcija predsednika simbolno resnično pomembna, ampak ker bi požel sadove svojega vztrajnega uničevanja politične levice. Strateški pogled Pahorja ne seže daleč. Kvečjemu do ogledala. Zato je bil vedno žrtev samoočaranosti. Stranka SD in v zadnji legislaturi celotna politična levica sta žrtev njegove samovšečnosti in neavtonomnosti. Kaj se bo odvijalo in dogajalo na predsedniških volitvah, ni odvisno od njega, on se je že odločil, ampak od njegove stranke, ki je izgubila vsakršen kriterij. Kaže, da je Pahorju v letih predsedovanja stranki uspelo vzpostaviti takšno hierarhijo in strukturo, da ne samo, da prenašajo, ampak tudi blagoslovijo vsakršno Pahorjevo udinjanje gospodarju. V odvisnem razmerju torej ni samo Pahor, ampak celotna stranka. To se je ne nazadnje videlo tudi, ko se je stranki zdelo pomembneje potrditi (Janševo) vlado kot zagotoviti glasove za ustavno presojo njenega novega ustroja. Denimo, podreditev tožilstva policijskemu resorju.

Dr. Türk bo zagotovo šel v kandidaturo kot kandidat skupine volilcev. Prav bi bilo, da tudi Pahor ne išče podpore pri napačni stranki; pri SD. Bolje bi bilo, da gre v boj kot neodvisni kandidat. Denimo s podporo predsednice NSi, ki mu je že izrekla podporo. Lepo bi se slišalo: neodvisni kandidat Borut Pahor na predlog Ljudmile Novak in skupine volilcev.