Ciciban, kaj pa je danes, čuj! Kaj ti to ptička prepreva? Po vsej dobravi odmeva: "Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj!" Ciciban misli: "Zakaj Cicifuj?"

Oton Župančič

***

Skušam razumeti pripadnike zaprtih skupnosti in načelno soglašam, da če je vstop in predvsem izstop prostovoljen, lahko počno v njih, s sabo in med sabo, kar jih je volja, če so seveda polnoletni, opravilno sposobni in polno odgovorni za svojo usodo. Lahko se zmerjajo, lahko se šeškajo, lahko v vseh ozirih prestopijo mejo "normalnosti". A spoštovati morajo en temeljni princip. Meja njihove svobode ne sme omejevati svobode drugih. No, ta privolitev je vendarle bolj načelna, ker je znotraj svobodne izbire veliko latentne prisile, odvisnih razmerij, zasužnjevanja. Tako je ne samo v avtoritarnih teističnih in laičnih režimih, ampak tudi v tako imenovanem demokratičnem svetu prihajalo do "zavestnega samoodrekanja". Pač, sprejema prepovedi, prisile kot lastne izbire. Denimo ponekod v islamskem svetu ženske deklarirano javno pristajajo na svoj podrejeni družbeni in socialni položaj. Ali v osrčju demokratične Evrope na svojo volilno nepravico. Tako je bilo v Švici odrekanje volilne oz. glasovalne pravice ženskam do leta 1971 v precejšnjem sozvočju z večino žensk, čeprav so se o tem vprašanju opredeljevali moški.

A kakor koli. Oholo in nasilno je, ko neka ustanova ali civilnodružbena skupnost svoj specifični princip, svoje meje in omejitve vsiljuje kot obči princip. To dosledno dela RKC. Ne more se zadovoljiti s tem, da članom svojega občestva zapoveduje neki nazor, neko ravnanje. Ob nasprotovanju že tako hiperkompromisnemu in okleščenemu družinskemu zakoniku skuša drugim vsiliti svoje predsodke, stereotipe, zavajanja. Menda v dobro otrok.

V dobro otrok? Kdo govori v dobro otrok?! Inštitucija , ki na globalni in nacionalni ravni sistematično pometa pod preprogo otroke, ki so (bili) žrtve spolnih zlorab in nasilja. Tako so v čistilne akcije vmešani vrhovi vesoljne cerkve na čelu s sedanjim papežem, ki mu bo gotovo peklensko vroče, ko pride njegov sodni dan. Kot je pred petimi leti razkrila BBC, je Vatikan v dokumentu z naslovom Crimen solicitationis, ki ga je podpisal papež Janez XXIII. in je bil razposlan škofom leta 1962, pozival k sistematičnemu in striktnemu prikrivanju pedofilije, sodomije in drugih spolnih zlorab v lastnih vrstah. Podrobnosti so bile resnično šokantne: od tehnik pritiska na žrtve do grožnje ekskomunikacije tistih vernikov in družin, ki bi kršili zaupnost podatkov. Cerkev je reagirala na dokumentarec silovito, skušala preprečiti objave. Zaman. Tudi v katoliški Italiji so ga objavili. RTVS v času Majerja je bila ena redkih televizij v Evropi, ki je sledila zahtevi Vatikana. Vatikanski propagandisti so brez resne argumentacije dokument označili kot iztrgan iz konteksta ter zastarel, vendar pa so britanski zagovorniki žrtev ter poznavalci opozorili na dokument iz leta 2001, ki ga je podpisal sedanji papež Ratzinger, že takrat eden najvplivnejših mož rimske kurije ter predstojnik kongregacije za doktrino vere, ki se od stališč iz leta 1962 prav nič ne odmika.

A na sodni dan ne bo vroče samo papežu Ratziju, pač pa tudi vrhovom slovenske Rimskokatoliške cerkve, ki sistematično in neredko na zelo bizaren način brani duhovnike, ki so zlorabili otroke. Tako se bralci gotovo spomnijo, v kakšne vratolomne argumentacije se je spuščal takratni tiskovni predstavnik za tisk dr. Saje, ki je pojav duhovniške pedofilije pripisal dejstvu, da so se splošno "znižala merila v spolni morali", kar je res invaliden argument. Spolna svoboda se je res povečala, a občutljivost za zlorabe otrok še bolj. Še dlje je šel ob nekem razkritem in procesiranem primeru duhovniške pedofilije, češ, "vsak duhovnik je sam odgovoren za svoja dejanja. Vprašanje je, ali je to storil v službenem času ali zunaj službenega časa. Če vzamemo primer, da neki delavec podjetja spolno nadleguje v času, ko napeljuje elektriko, je vprašanje, ali bo direktor odgovoren za to ali ne; to je delikatno vprašanje, na katerega odgovarjajo pravniki". Po bizarnosti je te ponesrečene izjave presegel, kdo drug kot Franc Rode, ki je rekel, da je duhovniška pedofilija, ki jo je označil za avanturo, statistično irelevanten problem.

A podobnih izjav in izpadov smo pri njemu vajeni. Bolj zaskrbljujoče je, da se znotraj cerkvenih krogov ne oblikuje dovolj glasna in številčna kritična javnost, ki bi učinkovito nastopila proti sprenevedanju in relativiziranju. Saj to navsezadnje meče luč na vso Cerkev in vse njene zastopnike. Sploh pa, Cerkev mora dojeti, da že dolgo nima moči, da bi ljudi držala v temi. Večini državljanov je jasno, da so ljudje različni. Da imajo različne orientacije, vrednote, prakse. Čas ne dela za Cerkev. Če smo sredi sedemdesetih let študenti psihologije še študirali iz učbenikov socialne patologije, v katerih je bila homoseksualnost (in celo promiskuiteta!) označena kot deviantni pojav, ki ga je "zaradi varnosti in zaradi resocializacije osebnosti potrebno eliminirati v kazensko poboljševalnem domu" in jo je šele Kazenski zakon SFRJ leta 1976 umaknil iz besedila, danes nihče zunaj dogmatičnih in totalitarnih praks, kakršne manifestira RKC ali kakšen lokalni ali svetovni avtoritarec - kot v teh dneh storil beloruski samodržec Lukašenko - ne diskvalificira svobodno izbiro in različnost. In samo avtoritarna in dogmatska pamet ljudem prodaja povezavo med homoseksualnostjo in pedofilijo. Resnica je obratna. Delež pedofilije v heteroseksualni populaciji je po nekaterih ocenah celo večji kot v homoseksualni. Zato danes islandska predsednica, nemški zunanji minister in še marsikdo brez težav in prikrivanja živi svoje (isto)spolno življenje. A družinski zakonik tako ali tako prinaša velike spremembe na bolje na drugih področjih. In predvsem za vse otroke. Nikomur nič ne odvzame. Zato so nameni tistih, ki agitirajo proti, vse prej kot plemeniti. Če ne pokvarjeni, pa latentno patološki.

Moralnim policistom, ki na ulicah, od vrat do vrat in s prižnic agitirajo proti interesom otrok, zato ponujam kratek nestandardizirani vprašalnik za avtoanalizo:

Je bolje en nasilen ali zapit heteroseksualni oče kot dva skrbna in ljubeča homoseksualna? Je bolje ena neodgovorna heteroseksualna mati kot dve skrbni in ljubeči homoseksualni?

In predvsem: Vas misel na otroka, ki zvečer leži v postelji med očetom in očetom ali materjo in materjo ter pred spanjem posluša pravljico, vznemirja?