A je mogoče: nekega marketingarja je obšel bedast pivski domislek, nekdo se je ob tem zarežal in takoj sta ga razglasila za izvrstno idejo, kako prodati čim več televizorjev, ki bodo še bolj uspešno prali možgane tistim, ki so ta teden nesli svoj stari televizor na hrib in tako veličastno sodelovali v tej absurdni karikaturi metafizičnega mita o hoji na goro, na kateri bo spregovoril On - ta On je danes seveda novi televizor. In tam gori so bili sprejeti z nasmehom, kot je povedala Karmen Karničar, oskrbnica koče na Komni, v Triglavskem narodnem parku, zaščitenem z vsemi mogočimi zakoni, tudi z evropsko Naturo 2000. Gospa je pozdravila akcijo prinašanja starih televizorjev, saj očitno nima najmanjšega pojma, kaj je v televizorjih, ne ve, da sodijo med nevarne odpadke, ker imajo v drobovju težke kovine, in ne ve, kaj so osnove planinstva in kaj varovanje narave v 21. stoletju. Zato dogodek presoja po smehu, ki ga je izzvalo to absurdno tovorjenje na hrib, ta farsični remake de Nirovih spokorjenskih loncev v Misijonu: "Lepo mi je, da se je to dogajalo pri nas. Za nami je pester teden, kar nekaj ljudi je bilo pri nas in veliko smo se smejali."

In kdor se smeje, zlo ne misli, a ne?

Dvesto sedemdeset tisoč ljudi je lani po Sloveniji pobiralo odpadke, ker je bila dežela zasvinjana do zadnjega kotička, isto akcijo pa bo treba ponoviti 24. marca, ker tisti, ki bi morali ukrepati, niso naredili nič, ljudje pa še naprej odmetavajo odpadke kjerkoli. In namesto da bi radio in štacunar naredila nekaj za podporo tej akciji, da bi na primer ljudi spodbudila, da stare televizorje prinesejo v odlagališča za nevarne odpadke, kjer jih bo čakala nagrada, namesto da jih mečejo v reko ali med navadne smeti, so jih napeljali na onesnaževanje gora. Res, bog je pamet delil skrajno nepravično, že zato mu človek ne more zaupati. Enako nepravično deli tudi denar: za ta kretenizem je bil nekdo plačan.

No, plačani so bili tudi tisti, ki so sklenili, da je treba spremembe pri dodeljevanju socialne pomoči uveljaviti s prvim januarjem, ne da bi pri tem upoštevali tehnične težave, ki so bile povsem predvidljive. Generalni direktor direktorata za socialne zadeve na ministrstvu za delo Davor Dominkuš se kljub temu ne vznemirja, celo z zadovoljstvom pove, da je računalniški sistem začel "s polno paro delovati" pred desetimi dnevi, to se pravi s skoraj dvomesečno zamudo. In tako spet nihče ni kriv za neverjetno sramoto, ki se dogaja pred našimi očmi: ne politiki, ki so določili rok, ne tisti, ki se jim niso uprli ali pa naredili vse, da bi sistem do tega roka deloval, ne oni, ki zdaj sedijo za okenci, obkroženi z ljudmi, ki prihajajo po pomoč. Sklep se ponuja kar sam: krivi so, kajne, prejemniki pomoči? Zakaj sploh prihajajo, zakaj jočejo in celo grozijo s samomorom, ko pa zna gospod Dominkuš tako lepo pojasniti vse te neljube zaplete? Zakaj ne dajo v lonec teh pojasnil, zakaj z njimi ne plačajo položnic? Zakaj za vraga ne razumejo, da je treba pač malo potrpeti, da bo birokracija spravila v tek svojo debelo zadnjico?

No, politiki, državni funkcionarji pa vse tja navzdol do zadnjega javnega uslužbenca seveda še nikoli niso doživeli, da na dan izplačila ne bi prejeli plače. Njihova plača je nekaj najbolj zanesljivega na svetu, naj je kriza ali ne, naj delajo uspešno ali zakuhajo svinjarijo, kakršna je ta z neizplačevanjem socialnih pomoči, vedno pride, ta plača, vedno reši mesec, pomaga preživeti, bolj zanesljiva kot božja vsenavzočnost. Če bi zamudila za pet dni, bi bil ves javni sektor pred parlamentom. In zato se jim ne sanja, kaj pomeni delati v negotovih razmerah gospodarstva, v začasnih zaposlitvah in vedno novi brezposelnosti, brez vsake zakonske zaščite, v nenehnem nižanju plač, krajšanju dopustov, črtanju trinajste plače, regresa, odpravnin, napredovanj in kar je še blagodati, ki so menda zakrivile ekonomsko krizo - tako vsaj nam dopovedujejo profesorji ekonomije, ki imajo vse te ugodnosti zagotovljene. In ko slišim, da zdaj uslužbenci zaradi težav pri izplačevanju pomoči delajo tudi v soboto in nedeljo, se mi milo stri, četudi se ne morem spomniti: kaj je že to nedelja? Kdaj že je bilo moje edino nedeljsko opravilo le maša z govejo juho? Pred petnajstimi leti? V dnevnem novinarstvu te besede namreč že dolgo ni več, tako kot ni več fiksnega delovnika, ker ga ni lastnika, ki bi nam vse te ure plačal. In ne boste verjeli, tudi mi imamo pogoste težave z računalniškim sistemom, tiskarno, vremenom, vojnami, le da se še nikoli ni zgodilo, da ne bi izšli. In zakaj je tako? Zato, ker je to zasebni sektor, zato, ker se en dan izpada takoj preračuna v številke in te številke takoj udarijo nas, zaposlene, ne lastnika.

Pa nočem reči, da javnim uslužbencem privoščim ta teror, ki ga še posebej boleče občutijo mlade generacije, ki do konca življenja ne bodo imele ne redne plače ne več kot enaindvajset dni dopusta, medtem ko je danes javni sektor neučinkovit tudi zato, ker so ljudje s 43 dnevi dopusta skoraj tri mesece na leto na dopustu, ostali čas pa nadomeščajo kolege na dopustu, zato delajo dvojno in gredo potem prekurjeni na bolniško, delo pa je permanentno v zaostanku… Reči hočem, da od njih pričakujem le resnično zavedanje lastnega, nedvomno ugodnejšega položaja, predvsem pa odgovornost in empatijo do ljudi, ki so odvisni od njihovega (ne)dela. Ne bivši premier Pahor, ne eksminister Svetlik, ne direktor Dominkuš, ne računalniški mojstri niso doslej pokazali drugega kot zanimanje za "veliko sliko", za statistike in številke. Na tiste, ki so jih s svojim slabim delom potisnili v pomanjkanje, se ni spomnil nihče. Z njihovega visokega stola se stiske preživetja ne vidijo.