Kot je razvidno iz kopice poročil iz Združenih narodov, je mednarodna skupnost ob Siriji ravnokar izgubila Kitajsko in Rusijo. Na zasedanju varnostnega sveta Združenih narodov sta ti dve državi uporabili veto na resolucijo, ki bi pripravila diplomatski teren za politično razrešitev konflikta. Resolucija bi vsaj teoretično omogočila morebitno razmestitev mirovnih enot Združenih narodov in druga z vojaškimi silami povezana dejanja. Rusija in Kitajska pa sta preprečili obsodbo režima Baširja Al Asada, ki je v vojni z dvema tretjinama prebivalstva države. Pripravile so jo članice Arabske lige minus Sirija.

Reakcijo ostanka mednarodne skupnosti je najlepše ubesedila ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton.

"Zares je moteče gledati dve članici varnostnega sveta, ki uporabita veto, medtem ko morijo ljudi: ženske, otroke, pogumne mlade ljudi."

Sijajno. Vendar se ne gre prehitro navduševati in sklepati, da hude besede tudi v resnici napovedujejo akcijo. Mednarodna skupnost praviloma vedno neprizadeto gleda, medtem ko ena od njenih članic pobija nedolžno prebivalstvo. Metode blokade varnostnega sveta si niso izmislili Rusi in Kitajci leta 2012. Pet stalnih članic varnostnega sveta jo od leta 1945 uporabi vedno, ko bi resolucija varnostnega sveta ogrozila njihove resnične ali namišljene interese. Med hladno vojno je bil veto del vsakdanje politike v svetovni organizaciji. Kitajci so grozili z vetom pri vseh resolucijah, ki so se dotikale Tajvana ali Tibeta. Vendar je v njihovo dobro treba reči, da so od vseh članic grožnjo z vetom uporabile najpogosteje, veto pa so uporabile najmanjkrat. Natančno šestkrat. Ruski veto ni niti najmanj presenetljiv. Sovjetska zveza in njena naslednica Rusija sta veto uporabili skoraj tolikokrat kot vsi drugi skupaj. Združene države Amerike so ga prvič uporabile v sedemdesetih letih, ko je bilo treba zaščititi Veliko Britanijo pred obsodbo zaradi rasističnega režima v Južni Rodeziji. Američani redno uporabijo pravico do veta, vedno ko bi moral varnostni svet obsoditi Izrael ali na kakršen koli način priznati palestinsko državo.

Ilustracija: Samira

Osemdesetkrat. Zgroženost ameriškega zunanjega ministrstva izpuhti, ko v Gazi ubijajo "ženske, otroke in pogumne mlade ljudi".

Sklepne besede, ki jih je Hillary Clinton namenila Rusiji in Kitajski ob različnih priložnostih, veljajo vsem petim stalnim članicam sveta, ki imajo v njem pravico do veta. "To je vredno prezira. Vprašujem se, na čigavi strani so." Temu običajno sledi še konstatacija, da je za mednarodno skupnost položaj nesprejemljiv in da ga obžaluje.

Ob Siriji so se pomešali glasovi. Sirske oblasti uporabljajo isto govorico kot Izraelci v Gazi. Mesta bombardirajo zato, da bi jih zaščitili pred teroristi. Američani govorijo, kot da je njihovo zunanje ministrstvo nevladna organizacija, ki ima na voljo samo moralno moč. Evropska unija enotno obsoja dogajanje in se ukvarja predvsem z lastno enotnostjo. Hamas je naredil najbolj odločno potezo. Svojo pisarno je umaknil iz Damaska, kjer mu je režim družine Asad dal zatočišče, in je obsodil nasilje nad civilnim prebivalstvom.

Pri moraliziranju se običajno konča. Za Sirijo pa ta položaj napoveduje zares neizprosen konec upora proti režimu. Ni namreč nujno, da države, ki vehementno predlagajo ostro resolucijo, zares razmišljajo o intervenciji. Pogosto predlagajo resolucijo prav zato, ker vedo, da bo nekdo uporabil pravico veta. S tem se vzbudi občutek velike prizadetosti, za katerim pa ne stoji kakšna prav velika želja po nasilni ureditvi položaja. Drugače kot z nasiljem pa takšnega položaja, kot je sirski, ni mogoče razrešiti. Res se je treba odločiti, na čigavi strani si. Običajno sploh ni tako težko.

V prvi polovici devetdesetih let sem s krdelom novinarjev preživljal tedne in mesece v Sarajevu in drugih bosanskih mestih. Položaj je bil povsod enak. V kleteh so sedeli civilisti, na hribih pa so bili srbski topovi. Kadar koli jim je padlo na pamet, so streljali na nebotičnike, stanovanjske bloke in trge. Nekaj mesecev smo novinarji živeli v iluziji, da moramo natančno popisati dogajanje, zato da bi svet vedel, kaj se dogaja. Zdelo se je, da ne ve. Drugače si neprizadetega čenčanja institucij ni bilo mogoče razložiti. Mednarodna skupnost je obsojala, dajala navzkrižne predloge, blokirala resolucije, sprejemala splošne obsodbe, nihče pa do Srebrenice ni naredil nič. Pardon, to ni čisto res. Združeni narodi so sistematično kršili svojo lastno ustanovno listino. Bosno in Hercegovino so sprejeli v mednarodno organizacijo, z embargom na uvoz orožja pa so ji odvzeli pravico do samoobrambe.

Pri Siriji je cinizem dosegel višjo stopnjo razvoja. Počasi se oblikuje ocena, da je za nemoč mednarodne skupnosti kriva opozicija proti režimu, ker je sama premalo močna, neenotna, slabo organizirana in vojaško neučinkovita. Nekako ni jasno, kako pomagati demokratičnemu političnemu gibanju, ki so se mu pridružile improvizirane vojaške enote različnih provenienc. Gibanje uživa simpatije članic zveze Nato, podporo Arabske lige, Hamasa in Al Kaide. Hamas je sploh v zanimivem položaju. Podpira upornike, ki se borijo proti Al Asadu, sami pa naj bi bili zavezniki Al Asadovega zaveznika Irana.

Mednarodna skupnost minus Rusija in Kitajska ob tem ugotavlja, da je nemočna, in si že vnaprej pripravlja obrambne položaje po napovedanem izraelskem napadu na Iran, kjer se utegne znajti na isti strani kot Hamas.

"Ne moremo nič," je sklep. "Položaj je preveč zapleten."

V Bosni je trajalo pet let, preden je nekaj kratkih napadov na tanke in skladišče streliva nad Sarajevom položaj iz vojaškega v hipu preoblikovalo v političnega.

Vsaj prepoved letenja vojaških letal na sirskem nebu in prepoved gibanja tankovskih kolon po zemlji bi si mednarodna skupnost minus Rusija in Kitajska lahko privoščila. Niti v Iraku niti v Afganistanu jih pravne podrobnosti vojaških akcij nikoli niso pretirano vznemirjale.