"Nad milijonom evrov bi morala biti obdavčitev 75-odstotna, ker tako visoki zaslužki niso mogoči."

Predsedniški kandidat francoskih socialistov Francois Hollande ima levičarske ideje

* * *

Tiste, ki mi očitajo razbijanje levice, bi vprašal, po čem so večji levičarji od mene. V odnosu do zgodovine, do dela, do delavcev? Rad bi videl, kdo je večji levičar od mene. In kaj bi se zgodilo, če se ne bi vključil v kampanjo? Bi politična levica sploh preživela? (…)

Pravite, da boste predsednik vlade ali pa nič. Ali boste torej odstopili kot poslanec?

To so hipotetična vprašanja. Vem, kaj me čaka, ampak o tem zdaj ne razmišljam. Iskreno priznam, da ne morem biti poslanec. Uspešen sem na izvršnih funkcijah in menim, da Slovenija danes to potrebuje.

Zoran Janković v intervjuju za Delo (26. novembra 2011)

* * *

Potem ko je poldrugo desetletje veljalo, da je liberalna demokracija obsojena na oblast, je leta 2004 prišel poraz. Kot ledeni tuš. Kajpak se je ta poraz vezal predvsem na izgubo vodilne pozicije do takrat nepremagljive LDS. Razlike so bile sicer majhne, tako da so nekateri v Ropovem okolju razmišljali, da bi morda naredili kakšen obvod. Da bi torej zaobšli voljo volilcev in izločili relativnega zmagovalca (takrat sicer še tega pojma, ki je v funkciji minimaliziranja grenkega poraza ključnega konkurenta) iz igre. Pa jih je javnost takoj postavila na trdna tla. Ne le navijači nasprotnega tabora, ampak tudi v lastnih vrstah so večinsko kategorično zahtevali, naj se liberalni demokrati umaknejo, češ volilci so vam poslali jasno in nedvoumno sporočilo. In so šli v opozicijo. Nič usodnega samo po sebi. Glede na to, koliko let so vladali, so jo še dobro odnesli. Ampak problem je bil, ker po volitvah niso zmogli rekapitulacije, analize vzrokov poraza. Pravzaprav so se obnašali, kot da se je zgodila nekakšna pomota na relaciji levoliberalno volilno telo-LDS. Takrat sem zapisal, da če ne bodo znali narediti analize in refleksije, se več ne bodo dvignili. In se dejansko niso. LDS, ki je v desetletni Drnovškovi eri (od leta 1992 do 2002) zaradi vpliva in moči nase vezala številne oportuniste in karieriste, ni bila narejena za življenje v opoziciji. Strankin okvir je bil v opoziciji pretesen za vse, zato je stranko razneslo na dva dela. Vendar to ni pomenilo, da se je jedro stranke notranje očistilo, ampak da so se tisti ljudje prerazporedili v dva cepa po osebni afiniteti. Tako nismo dobili nove, prerojene, prečiščene liberalne demokracije pod enim ali drugim imenom, ampak staro stranko v dveh izvedbah. Vsi so ostali - čeprav v dveh vsebinsko komaj kaj različnih strankah - in tekmovali za isti del slovenskega volilnega telesa. To je s pridom izkoristila socialdemokracija, ki je bila vso Drnovškovo obdobje v senci LDS. In če je LDS leta 2004 napačno ocenila, da je bil poraz zgolj "nesporazum", je SD leta 2008 napačno ocenila, da je bila zmaga posledica Pahorjevega dela. Zadeva je nekoliko bolj komplicirana. Janša, ki mu je leta 2004 uspelo nagovoriti tudi precejšen delež utrujenega in naveličanega levosredinskega volilnega telesa, ni upravičil izkazanega zaupanja, liberalna demokracija pa ga ni obnovila. Precejšnjemu delu levosredinskega volilnega telesa je tako preostala izbira SD. Torej Pahorja. Ta je sporočilo volitev narobe razumel in še bolj utrjeval politični slog, v katerega je bila ujeta njegova SD: servilnost, neavtonomnost, nenehno spraševanje, ali bo politični tekmec zadovoljen, ali bodo zadovoljni veliki akterji v Evropi in ZDA.

Bil je preprosto premalo samozavesten, premalo odločen in avtonomen. Res pa je, da ga partnerja nikoli nista priznala za liderja koalicije, kar je, še preden se je javno mnenje obrnilo proti vladi, onemogočalo učinkovito delovanje. Najbolj poštena in analitično korektna ocena bi bila, da so vsi trije akterji koalicije KGB prispevali k propadu in razpadu v deležih, s kakršnimi so vstopili v zvezo. Res je, da časi niso bili ugodni, res je tudi, da je bila takratna Majerjeva koalicija iracionalno destruktivna, kar zdaj najbolj čuti sama. Zaradi nje ni razrešen pokojninski vozel, ne malo delo, niso nastavljene neizogibne strukturne reforme. In zdaj, v še bolj zaostrenih razmerah, čaka ta grenki kelih njih. Pahor bo odšel v politično zgodovino kot človek, ki ni bil primeren za voditelja izvršne oblasti. A to ne pomeni, da za njim ne bo ostalo tudi kaj dobrega. Vsekakor arbitražni sporazum, ki je na koncu že predstavljal večjo travmo za Slovenijo kot Hrvaško. In predvsem, to pa se rado spregleda, je Pahorjeva koalicija ohranila socialno relativno vzdržen sistem. Prepričan sem, da bo prej kot v stotih dnevih nove koalicije to jasno sleherniku. Kakor je po svoje absurdno. Ker so v trojčku KGB med seboj tekmovali, kdo bo bolj poudarjal, da ni levičar, da stranka ni leva, nagovarjali pa so vsi skupaj in vsak posebej levo volilno telo. V taki situaciji ni bilo čudno, čeprav je bilo morda presenetljivo, da se je v nekaj tednih prijela banalno enostavna rešilna formula Jankovićeve Pozitivne Slovenije. Janković je v soočenjih in nastopih brez težav izrekal vse tisto, česar niso v trojčku ne upali ne zmogli. Ne samo da je levičar, ampak tudi da ne bo slepo razprodajal preostalega državnega premoženja, da bo ohranjal državno regulacijo itn. Vendar, to sem nekajkrat poudaril že pred volitvami, je vstop Jankovića v politično tekmo levici rešil volitve, ne pa tudi strankarske formacije politične levice. Pozitivna Slovenije je bila projekt za predčasne volitve 2011. Ni pa stranka razvila, niti ne razvija konceptov, da bi odprla dolgoročno perspektivo. Za zdaj za to tudi nima potencialov. Izrazito personalizirana stranka se bo zelo verjetno znašla v dodatnih težavah, ko bo, če bo in skoraj zagotovo bo (ko to pišem, sicer še ni potrjeno) Janković ponovno vstopil v tekmo za župana slovenske metropole. Kar sicer samo po sebi ne bi smelo predstavljati problema, ker je že pred volitvami iskreno napovedal, da se vidi le v izvršni funkciji. A stranka, nametana z vseh vetrov in v vseh, tudi neusklajenih, barvah težko artikulira sodobno levosredinsko konceptualno izhodišče. Že prvi poskusi (tukaj ne štejem zapletov zaradi nespretnosti in neučakanosti) so šli v napačno smer. Denimo spogledovanje z večinskim volilnim sistemom, ki je dober za oblastnike, ne pa za volilce. Prav tako protislovna "logika" parlamentarnega delovanja. Po eni strani se je Virantovim poslancem očitala neavtonomnost pri glasovanju o mandatarju, po drugi strani pa se je šlo v kolektivno neizjasnjevanje o alternativnem kandidatu. Po eni strani (upravičen) dvom o ustavnosti novega ustroja vlade, po drugi strani pa skoraj soglasno potrjevanje kandidatov za ministre. Češ, mandatar ima pravico oblikovati svojo ekipo. To je najbrž res. A potem je treba spremeniti ustavo, ne vloge in vedenja opozicije v parlamentu. Opozicija ni podporni člen vlade in koalicije. Ne zato, ker rada nagaja, ampak ker mora nagajati, da bi vršila nadzorno parlamentarno vlogo. Tega Pahor in njegova SD nista nikoli dojela. Nazadnje tudi ob ugotavljanju, da je bolj pomembno čim prej dobiti vlado kot dati glasove za predlog ustavne presoje ob resnih pomislekih k noveli zakona o vladi, ki tožilstvo podredi prvemu pendreku države. Če svoje vloge ne bo prevzela tudi Pozitivna Slovenija, bo kljub tesnemu volilnemu rezultatu v tokratni legislaturi parlament prvič brez učinkovite in dejavne opozicije.

Parket delovanja opozicije in vladne koalicije je državni zbor, ne dunajski Opernball. Tam je semenj ničevosti. Tam v najboljšem primeru srečate Pamelo Anderson, Carmen Electra, Paris Hilton, Dito von Teese in Berlusconijevo mladoletno priležnico Ruby. Samo Ruby ima nekaj globljih političnih izkušenj.