Vsaj ne mlajša generacija, ki ni imela priložnosti konzumirati učnih ur javnodolžniške krize bivše Jugoslavije, ko so bile banane poleg kave, čokolad Milka in tudi papirnatih plenic blago s političnim pridihom. Pa vendar, v globalnem svetu so banane samo na videz zgolj sadje. Že konec 19. stoletja so igrale pomembno politično in ekonomsko vlogo v ameriškem osvajanju Karibov in Srednje Amerike, izkazale pa so se tudi na prelomu v sedanje stoletje, ko so se znašle sredi ogorčene trgovinske vojne med ZDA in EU. Ne preseneča torej, da so banane, ki so v srži okoljskih, socialnih, političnih in gospodarskih problemov gojiteljic in porabnic slastnega sadeža, deležne trdo izpogajanih (trgovinskih) sporazumov pod budnim očesom najvišjega mednarodnega trgovinskega arbitra - svetovne trgovinske organizacije. Tako trdo, da se na primer na evropski trg, ki pospravi največ banan, ne more mimo njih pritihotapiti en sam šop, kaj šele kakšna neocarinjena tona s Chiquitinih plantaž.

Ob poplavi vsemogočih strahov, od sesutja svetovnega gospodarstva do teroristov, zaradi katerih nas slačijo na letališčih, je mogoče vzeti v zakup tudi to, da trgovina z bananami simbolizira gospodarski imperializem, neenakost na svetovnem trgu, vse pasti globaliziranega kmetijstva ter posledične notranje in mednarodne spore. Toda zdravorazumskemu človeku je težko doumeti, da banane pravzaprav predstavljajo večje zlo od orožja. Kajti če smo trgovino z bananami dodobra spravili v izredno toge okvire s celovitim nadzorom nad proizvodnjo, prodajo in posledično porabo, trgovina z orožjem še vedno poteka zelo stihijsko, kljub dokazanim posledicam z milijoni neposrednih in posrednih človeških žrtev. Nižja ali višja stopnja nacionalnega nadzora nad njo se je že izkazala za zelo neučinkovito, absolutni odpor proti zavezujočemu mednarodnemu sporazumu, ki bi kolikor toliko uredil to trgovino, pa se je pri največjem trgovcu s smrtjo (ZDA) zrahljal šele s prihodom Baracka Obame v Belo hišo. A so se na okope takoj podali člani tamkajšnjega izredno vplivnega orožarskega lobija National Rifle Association (NRA).

Tako smo bili minuli teden priče še enemu bolj kot ne razvodenelemu poskusu sestavljanja sporazuma o trgovini z orožjem (Arms Trade Treaty - ATT), kot si ga je leta 2003 zamislila skupina Nobelovih nagrajencev za mir na čelu z bivšim predsednikom Kostarike Oscarjem Ariasom Sanchezom. Tri leta kasneje je 153 držav v generalni skupščini podprlo resolucijo, s katero so se zavezale k oblikovanju skupnih standardov pri uvozu, izvozu in prevozu konvencionalnega orožja, besedilo mednarodnega sporazuma pa naj bi prek pripravljalnih sestankov uskladili do letošnjega julija. Washington je takrat edini nasprotoval resoluciji (dva ducata držav se je vzdržalo, med njimi Kitajska, od evropskih pa edinole Rusija in Belorusija). ZDA so leta 2009 odstopile od doktrine Busha mlajšega, da je pri trgovini z orožjem najboljši nacionalni nadzor, in s tem kot največji izvoznik konvencionalnega orožja (na leto za 55 milijard dolarjev oziroma 40 odstotkov svetovnega izvoza) omogočile formalna pogajanja v ZN. Hkrati je državna sekretarka Hillary Clinton nenačelno vztrajala, da mora biti kakršen koli tovrstni sporazum sprejet soglasno - precej prozornim izgovorom, da je učinkovit veto potreben v "izogib luknjičavosti sporazuma, ki bi jo izkoriščali neodgovorni izvozniki". Dejstvo je namreč, da so prav ZDA zelo neodgovoren izvoznik konvencionalnega orožja, še posebej če jih primerjamo z nekaterimi evropskimi - na primer Veliko Britanijo. Ta ima enega najbolj dodelanih nadzorov z upoštevanjem možnih posledic prodaje, ki zajemajo več faktorjev, med njimi regionalno (ne)stabilnost, notranjo represijo, kršitve človekovih pravic ter možne protiučinke za domačo varnost in varnost britanskih zaveznikov.

To "samoomejevanje" seveda na določen način škodi britanski oborožitveni industriji in posledično celotnemu gospodarstvu. Njen problem ni samo ilegalna trgovina z orožjem, marveč tudi nekonkurenčnost pri tistih legalnih poslih, kjer imajo druge države ponudnice ohlapnejše kriterije glede represivnosti režimov, regionalne in globalne varnosti, človekovih pravic in podobno. Ne preseneča torej, da je v dosedanjih štirih pripravljalnih srečanjih London igral glavno vlogo pri oblikovanju dovolj zavezujočega mednarodnega sporazuma, v katerem nekateri pomotoma prepoznavajo trgovinski dogovor ali kar prvi korak k prepovedi mednarodne trgovine z orožjem. Cilj je zgolj njena regulacija in legitimizacija oziroma postavitev zavezujočih parametrov in kriterijev, ki jih morajo upoštevati države pred sprejemom suverene odločitve o izvozu tako imenovanih obrambnih materialov.

Bolj ali manj je jasno, da je tudi slednje sizifovo delo. Približevanje stališč - ne 193 držav, članic ZN, ampak zgolj peterice, ki sedi z vetom v varnostnem svetu, ter še ducata drugih glavnih orožarjev in kupcev - je zgolj drug opis dejstva, da bo predvidena konferenca o trgovini z orožjem lahko sprejela zgolj sporazum, ki pri uveljavljanju ne bo imel nobenega učinka. Kaj več od "domačega nadzora" prek "domače zakonodaje" ne gre pričakovati, saj tudi EU pristaja na ameriško stališče, da je avtorizacija izvoznih poslov suverena pravica vsake države. Neki nadnacionalni organ (p)ostaja utopija, še posebej v okviru Združenih narodov. A po tovrstni hipokriziji, ki krasi vse preveč pogodbenih teles Svetovne organizacije, niti ni potrebe. Dovolj bi bilo, če bi proizvajalke in nakupovalke orožja dosegle podobno sledljivost "pridelka" kot gojiteljice in porabnice banan. In se obsojale po istih načelih, kot so se lotile razvpitega orožarskega dilerja Viktorja Buta.