No, pa gremo nazaj v tretji svet," mi je rekel znanec v Budimpešti dan po tistem, ko je lani desna stranka Fidesz pod vodstvom Viktorja Orbána v madžarskem parlamentu v drugem krogu volitev dobila dvotretjinsko večino. V večinskem volilnem sistemu je z nekaj več kot polovico glasov dobila popolno oblast.

"Gremo nazaj v kameno dobo," je protestiral njegov ironični kolega.

Skupaj sta ugotavljala, da je Madžarska ponovno postala država enostrankarske oblasti, njiju pa čaka kariera disidentov. Napovedovala sta, da bo Orbán najprej na novo napisal ustavo tako, da bo ustrezala potrebam stranke, in jo v parlamentu potrdil samo z glasovi svojih poslancev. Drugih namreč ne bo potreboval. Fidesz je hierarhično strogo urejena stranka z vojaško discipliniranimi poslanci. Orbán se je v svojih govorih skliceval na boga, sveto krono in veliko imperialno zgodovino. Njegova vizija Madžarske je bila bolj podobna dedni monarhiji kot pa kaotični republiki.

Desno od sebe ima samo še stranko Jobbik. Njeni člani po ulicah paradirajo v uniformah fašistične garde iz druge svetovne vojne. Če že ne v kameno dobo, se je država smelo napotila vsaj v trideseta leta prejšnjega stoletja.

Strahovi, da bo konec svobode tiska in da bo nebo nad Madžarsko posivelo kot vrečevina, pa so se mi zdeli pretirani. Tudi najbolj okorne postkomunistične države imajo v sebi dovolj varovalnih mehanizmov, da se nekako izognejo ambicijam političnih fanatikov po centralizirani državni oblasti nad vsemi oblikami inteligentnega življenja. Motil sem se.

Nekaj tednov po volitvah sem govoril z znancem v državni službi. Vpraševal sem ga, ali se nova oblast že kaj pozna. Zasmejal se je.

"Veš, kaj se mi je zgodilo?" je bil skoraj dobre volje.

"Sedim v svoji pisarni. Vanjo pride nek človek, ki se usede in začne z mano klepetati, kot da se poznava od nekdaj. Sanjalo se mi ni, kaj bi rad in kdo je."

Čez nekaj časa je obiskovalec opazil, da je z njegovim obiskom nekaj narobe.

"Ali ti niso povedali?"

"Povedali kaj?" je vprašal znanec.

"Uf, zdaj sem pa v neprijetni zadregi. Jaz te bom zamenjal na delovnem mestu. To je zdaj moja pisarna."

Znanec je človek z neskončnim smislom za ironijo življenja in se je hahljal ob dejstvu, da so politične šale iz preteklosti postale njegova sedanjost.

Madžarska ni šla nazaj v kameno dobo. Uspelo pa ji je priti vsaj do osemdesetih let. Prvega januarja je začela veljati nova strankarska ustava, ki Madžarsko definira kot nacionalistično krščansko državo, v kateri se svetost življenja začne ob spočetju, zakon je zveza med moškim in žensko, vse institucije države, vključno s centralno banko in vrhovnim sodiščem, pa so kadrovsko podrejene izvršni oblasti ene stranke. V ustavi so se znašle tako nenavadne reči, kot so enotna davčna stopnja in tudi "intelektualna in duhovna enotnost naroda". V trenutku iskrenosti so spremenili tudi ime države in od novega leta naprej ni več republika. Kdor se s tem ne strinja, se lahko pritoži samo z demonstriranjem na ulici. Ko je ob novem letu vladajoča stranka v Operi praznovala novo ustavo, je v elegantnem središču Budimpešte protestiralo nekaj deset tisoč ljudi. To je edino, kar zveni moderno.

Lepota novega položaja je, da je Viktor Orbán zmagal na regularnih volitvah in da je njegova stranka absolutno oblast dobila kot demokratično izvoljena politična skupina. Ustavo je napisala tako, da jo bo težko še kdaj spraviti z oblasti, ustavo pa lahko spremeni samo politični čudež v daljni bodočnosti. Stranka na oblasti pa hkrati popolnoma upravičeno zagotavlja, da vse teče po urejenem demokratičnem postopku v skladu z najvišjimi načeli reprezentativne demokracije.

Madžarska izkušnja me je navdala z občudovanjem do modrosti slovenskih volilcev. Slovenija je bila pred volitvami v podobnem položaju kot Madžarska. Kaotična in navznoter razcepljena leva in hkrati neoliberalna vladna koalicija ni bila več sposobna artikulirati državne politike, ki bi jo volilci lahko razumeli. Ker so časi krizni, so bili glasovi po odločni in trdni vladi, ki bo s trdo roko naredila red, zelo močni. In res se je zdelo, da bi bilo najpametneje dati oblast eni stranki z jasnim programom in odločnimi kadri, ki bodo v nekaj tednih enoglasno uredili državo v skladu z nacionalnim interesom in osebnimi potrebami članov vlade.

Namesto tega smo dobili še bolj raznorodno politično sceno, glasovi pa so med stranke razporejeni tako, da nobena politična sila ne more sestaviti vlade brez velikih kompromisov. Volilci nobeni stranki ne zaupajo niti toliko glasov, da bi brez težav sestavila enobarvno koalicijo. Zaveznike morajo vsi iskati pri strankah, ki imajo drugačne programe od njihovih. Kdor trdi, da mu je narod zaupal kar koli razen manjšinskega položaja v parlamentu, nima stika z resničnostjo. Vsi so na istem.

To je dobro. Razporeditev glasov je korektiv položaju, na katerega vsaj leto dni opozarja Jože Poglajen. Stranke imajo v parlamentu preveč moči na račun vlade, ustavnega sodišča, predsednika države in drugih institucij, ki bi morale zagotavljati ravnotežje oblasti. V državnih službah so zaradi tega močno razočarani. Vsi, ki so pripravljali dosjeje za nove ministre, da bi si popravili gmotni položaj, popravili politične krivice in zagotovili mirno nadaljevanje kariere v prijaznem okolju, morajo imeti odprtih več opcij, v rokah pa karte različnih barv. V vsakem primeru bo nova oblast šibka in bo lahko samo omejeno delala škodo, ker bodo eni drugim gledali pod prste.

Enotnost sijajno zveni, vendar ima stranske učinke. Na gradu Kromberk v Novi Gorici so en dan pred novim letom odprli sijajno razstavo o junaškem 27. domobranskem gorskem polku slovenskih strelcev. V njem so služili domobranci iz Ljubljane, Gorice, Gradišča in Trsta. Uspešno so ubranili 11 italijanskih ofenziv in se proslavili tudi v bitkah za Škabrijel, ki je ena najbolj pozabljenih epizod junaštva slovenskih vojakov. Ljubljančani in Tržačani so po koncu vojne za nekaj dni tudi enotno zasedli Gorico, dokler jih niso zavezniške pogodbe iz nje izselile. Ob vsej enotnosti nastopa je polk na koncu vojno izgubil in predal Gorico Italijanom. Kljub delikatni tematiki otvoritev ni povzročila nobenega negodovanja. To si je treba vzeti za zgled. Iz politike je treba vreči polemike o koncu druge svetovne vojne in se začeti resno pogovarjati o Slovencih v prvi svetovni vojni. Morda bo potem mir.