Vprašanje prehrane je pri nas eno najbolj komičnih, to pa zato, ker največ neumnosti o njej povedo tisti, ki so celo plačani, da bi o tem kaj morali vedeti: zdravniki, prehranski strokovnjaki, kuharji, direktorji bolnišnic, šol, vrtcev. Vsi skupaj v teoriji in praksi ponavljajo obrazce, kot bi bili vsi mi eskimsko ali saharsko pleme, ki lahko izbira le med posušeno ribo ali posušeno kozo, in tako vam lahko stoodstotno zagotovim, da ta trenutek po Sloveniji na desetine profesionalnih (?!!) kuharjev po hotelih, šolah, gostilnah in bolnišnicah za zelenjavno prilogo pogreva grah in majhne korenčke iz konzerve. To je za večino kuharjev zelenjava, zdravje - v vsej svoji karieri še niso izvedeli nič o kakovosti hrane iz konzerve in niso prišli do spoznanja, da grah ni zelenjava, pa četudi je zelen, ampak stročnica, se pravi beljakovina, ki lahko nadomesti meso. Zato zraven zimzeleno sodita krompir in zrezek, polit z nečim rjavim. To je eden izmed treh receptov, ki jih desetletja ponujajo kot okusno in ustrezno hranilno mešanico, preprosto zato, ker povprečen kuhar ne ve o kuhanju in hrani nič več, kot je vedelo tisto ubogo podeželsko dekle, ki je po vojni začelo delati v ljudski menzi.

Danes problematika hrane ni več vprašanje okusa, navad, kulture, ampak prvovrstno vprašanje ekonomije in ekologije. Razvoj je omogočil, da je hrane več kot kadar koli prej, hkrati pa je povprečno slabša kot kadar koli prej, saj so osnovne sestavine zaradi intenzivne pridelave in reje, se pravi zaradi večjih zaslužkov slabše kakovosti, polne pesticidov, antibiotikov in hormonov, med pripravo pa jih še dodatno prehransko osiromašijo in jim dodajajo vse več aditivov (barvil, konzervansov, umetnih arom, sladil). In ta slaba hrana je tisto preobilje, ki naj bi dokazovalo uspeh razvitega sveta; in ki je povrh vsega distribuirana krivično in je vir nekoč nepredstavljivih zdravstvenih težav. Znanstvene raziskave kažejo na neposredno povezanost pesticidov (in njihovega slabo raziskanega, a očitno še bolj usodnega kombiniranja) ter hormonskih motilcev s strmim naraščanjem obolelosti pri mladih. O tem naši zdravniki, ki zaženejo neznosen pogrom zoper vegetarijance in vegane vsakič, ko pride do kakšnega ekscesnega primera, pridno molčijo. Ali pa ne vedo nič. Kaj je huje?

Politični odločevalci se tudi teh težav lotevajo na napačni strani, kar je lepo vidno pri problematiki debelosti. Ta je najprej, že v sedemdesetih letih, napadla ZDA, in strokovnjaki so staknili glave in ugotovili, da je problem preveč maščob. To je bila preprosta formula: ni problem v tem, da se je spremenil način življenja, da ljudje delajo/sedijo več, do delovnega mesta imajo dlje, zato se vozijo in ne hodijo, gibljejo se manj, več je depresij in kompulzivnih preobjedanj, kvaliteta industrijske hrane je vse slabša, zato bi morala država sistemsko ukrepati. Ne, problem so maščobe. O tem, da so maščobe različnih vrst in da so nujne kot nosilci drugih elementov, so vsi molčali.

Sledila je velika zvezna akcija: iz hrane so pregnali velik del maščob. Ker je bila vsa stvar zdaj precej pustega okusa, so maščobe nadomestili s koruznim škrobom - po domače s sladkorjem. Tako so hamburgerji postali manj mastni in bolj sladki. Rezultat je znan: debelost je še hujša, širi se epidemično po vsem svetu, razen tja, kjer umirajo od lakote.

Zdaj imamo torej novega sovražnika, sladkor, in kot iz vsake vojne skuša politika tudi iz te nekaj zaslužiti, namesto vložiti sredstva za preventivo: tako se je v zadnjem času spomnila davka na sladke pijače. (Tudi naša bivša vlada je skušala preplonkati ta izvrstni recept za zapolnjevanje proračunske luknje, a je prej klecnila.)

Sliši se dobro: otroci goltajo kokakole, fante in druge sladkobe, zato so predebeli. Ne zato, ker v šolah jedo bel kruh s pašteto (medtem so si naši poslanci iz državnega proračuna v parlamentarni kuhinji namenili eko zelenjavo!), ker se vse manj gibljejo, ker šport stane, ker jim na televiziji vsak dan kažejo "milkšnito" kot zdrav obrok… Po izračunih naj bi se torej steklenica teh pijač podražila za en cent in s tem bi potrošniki (otroci) dobili lekcijo iz zdrave hrane. To naj bi jih torej usmerilo k pitju naravnih sokov in pijač z napisom "light"! (In spet nihče ne muksne o tem, da je ta "lahkotnost" pridobljena z umetnimi sladili, ki nikakor niso nedolžna za zdravje, predvsem pa ravno tako navajajo na sladkoben okus.)

In ob takem ukrepu za naše zdravje se človek (in tudi proizvajalec teh pijač) seveda vpraša: ampak zakaj potem ne ukinejo davka na sadje in ga uvedejo za vse sladkarije, ki so jih polne trgovine, pošte, železniške postaje, avtomati po podjetjih, bolnišnicah in šolah? Zakaj kaznovati ene in ne vseh?

No, seveda, to bi državam povzročilo hude težave, vojno s prehrambno industrijo in kmetijstvom. Kako močna sta ta dva, je videti v Bruslju: že omejevanje škodljivih snovi v zemlji in hrani je eden najbolj mukotrpnih procesov EU, kaj bi se šele zgodilo s predlogom zmanjševanja vseh sladil v vseh izdelkih ali uporabe bele moke ali mesa? Države bi seveda marsikaj lahko uredile na nacionalni ravni, a to bi zahtevalo znanje in voljo. Tisto, česar jim najbolj primanjkuje.

Zato nam namesto tega ponujajo takšne klavrne prizore, kot so jih pred časom naši trije ministri (za zdravje, šolstvo in kmetijstvo), ko so propagirali zajtrk: kot trije ne preveč brihtni učenci so se nasmihali v kamere in žvečili zajtrk, za katerega so vsi trije priznali, da ga nikoli ne jedo. In so verjeli, da jim bodo otroci nasedli.