Počutiti se ekskluzivno, ne bom rekel, da godi vsakomur, marsikomu pa zagotovo. Začenši z liki, ki ubodejo kako prestižno delovno haljo z napisom profešionistične tovarne orodja, ki je potem ne slečejo za nobeno priložnost, do onih, ki imajo občutek, da bi vsi zamenjali z njimi, ker žurirajo na ladjici, ki pljuje pod Tromostovjem, tja do pozicij v najtežje dosegljivih VIP-ih. Še McNeznani, ki sem ji nehote dal priložnost, da mi je v McDonaldsu lahko poučno odbrusila, da pa oni zobotrebcev pač "ne držijo", se mi zdi, da sem prav naredil večer. Češ, pomisli, kaj me je bebec vprašal. Če imamo zobotrebce?! Ko človek pride v leta, pač vse težje kontrolira trende, fokuse, pomene in tako naprej. V zabavišču, v katerem smo poleti izvedli filmski festival in kot neko nagrado septembra dobili obljubo, da nas pride obiskat avtobus Švedinj, ki se je na koncu sicer skrčil na finsko dramaturginjo, ki se je po skrajno zabavnem druženju v hotel pobrala s svojim sošolcem, sem dve zimi nazaj na primer spoznal zanimivega tipa. Lucidnega internacionalnega kamionarja mlajših let, ki je, ko mu je neka sprenevedava lepotička zehnila, da bo pa počasi šla, vprašal, če mu lahko najprej definira, kaj je to počasi. Načeloma nezaupljiv tip. Odrastel v kompletni kombinaciji dejstev, da je domorodni Fužinec. Dalj časa sva se lovila, da bi kaj spregovorila, vendar pa sva ves čas držala gard. Potem je pa enkrat lani v nekem zimskem šundru omenil ime Valter. Ker poznam samo dva, pesnika Škvorca in tistega, ki je branil Sarajevo, in sem prvega takoj odpisal, sem seveda vprašal, če misli drugega. Pogledal me je kot res zadnje nevedno teslo. "Walter? Ne poznaš? Največji evropski špediter! Še nisi videl tega napisa na ceradah kamionov?" Še danes, se mi usta razlezejo v nasmeh, ko se spomnim te prigode. Srčkano. Seveda. Kakšen Valter brani Sarajevo?! Drugi Valterji so v igri. Svet je postal ogromen. Milijoni Valterjev, bendov, domislic, načinov. In v tem smislu je bila nepozabno ekskluzivna tudi prejšnja nedelja na Metelkovi. Miha Zadnikar je navabil na odprtje Defonije, njegovega seriala glasbenih nastopov, muzikantov, ki povzročajo tiste nenavadne zvoke in harmonije, kot da opisujejo losa v medkoraku in za katere sem pri dvajsetih mislil, da me ne bodo nikdar zanimale. Obenem je gospodična Bizzarnici poveljujoča, kot se za jesen spodobi, osvežila svoj prostor in povrh vsega javnosti odprla malo nizkostropno po sandalovini dišečo koncertno dvoranico, v kateri se bo v prihodnosti nedvomno pošteno podogajčkalo. Vendar pa to ni kompletna slika. Prejšnjo nedeljo zvečer se je na kompletni Metelkovi vsega skupaj nahajalo največ 100 ljudi, v nočnem ozračju je bilo čutiti že okrepljeni severni sij bližajoče se zime, v igri so bile pa kar tri prireditve. Če to ni nobel, res ne vem, kaj nobel je. Itak sem šel na Defonijo, ki je pa odlašala zaradi dogodka v sosednji Menzi, pred katero sem se namenil zgolj spiti pivo na zraku, vendar pa je od noter drvelo predobro in sem moral vstopiti. Naj skrajšam. Doživel sem bend, ki mi je obrnil glavo. Reče se jim My Disco, trio iz Avstralije so. Osem minut na istem tonu, pa da ni dolgčas. Ne, nekateri ljudje ne zabušavajo, se ne prepuščajo jamranju, nevztrajanju, brezvolji in neiskanju lepega, neraziskovanju, neprirejanju dobrih momentov sebi in ostalim.