A nimajo nič pametnejšega početi?" se je oglasil neki forumaš pod novico, da so znanstveniki v Švici na sledi hitrejšemu delcu od svetlobe. Enostavno mojstrsko oziroma tipično mojstrsko. V minulih dneh sem sodeloval pri snemanju dokumentarca o osamosvojiteljskih propagandnih in drugačnih akcijah, torej tudi o potegavščinah, kakršna je bila denimo razvpiti srečelov, s katerim naj bi Slovenci financirali svojo jadrnico za America cup (ah, zlati časi prevarantstva). In beseda je med pogovorom nanesla tudi na to, kako bi Slovence najbolj na kratko opredelil. S katero značilnostjo? Odgovor je bil: sam svoj mojster.

Z vsemi pripadajočimi pojavi, denimo da Slovenec rad pomisli, da lahko premaga divjo brzico, ker je to prebral v Karlu Mayu, v prvi vrsti pa ljubezen do mojstrstva nakazuje kult orodja, ki v teh krajih drži najmočnejšo možno pozicijo. Šala, da Slovenec raje znancu posodi ženo kot pa kotno brusilko, ima svojevrstno sol. Topogledno bi bila zanimiva kakšna svetovna oziroma evropska primerjava, kako smo Slovenci založeni z orodjem v primerjavi z drugimi narodi. Ne gre dvomiti o vrhu lestvice. A naj se navežem na forumaša iz začetka tega zapisa. Kje se kaže njegovo mojstrstvo? Kaže se v tej silni volji po neizpodbitno trdnem lastnem mnenju, ki izhaja iz tega, da ga dejansko zanima samo njegov mali mojstrski svet z enostavnimi pravili kot na primer: "Pospravi orodje za seboj." Vse drugo predstavlja za mojstra zunanji svet bebcev, ki se zapletajo v nerešljive probleme, zaradi česar se tega sveta udeležuje bolj ali manj za hobi. Svet nekega brezveznega filozofiranja, ki je v primerjavi s fugiranjem potrata časa in s čimer se pameten človek pač ne ukvarja. To trdnost ima Slovenec nadvse rad. To zavetje fug, knaufa, estriha... Če seveda izvzamemo previsoko obdavčenost, ki pa je splošen slovenski problem, je mojstrski svet načeloma zelo ugoden za bivanje. Taktike so enostavne, najbolj bistvena pa se zdi taktika garda. Mojstrskega garda.

Kaj te namreč brusilec parketa vpraša, preden začne brusiti oziroma ko pride na ogled prostora? Zagotovo: "Ja kdo vam je pa to polagal?" Pri tem godrnjajoče odkimava z glavo, češ, s kakšnimi bedniki, površneži, neprofesionalci in zgubami mora imeti v življenju opravek. Okoreli ljubljanski navijač, s katerim se občasno podružim, bi krovno pravilo za igro, v kateri sodelujemo, opredelil drugače. "Jebeš državo, v kateri moraš dnevno nategnit 300 ljudi, da imaš za jest," je namreč dejal ob priložnosti. V vsakem primeru te tudi polagalec ploščic vpraša, kdo ti je zgladil estrih in tako naprej. To obvezno omalovaževanje nekoga drugega in povzdigovanje sebe je prvi pogoj za mojstrstvo. In če kje, potem se da prevlado mojstrske mentalitete zaznati na spletnih forumih.

Prijateljica me je opozorila na primer sodbe iz letošnjega maja, ko je zaporniku uspelo na sodišču dokazati, da je bilo njegovo bivanje v zaporu nehumano. Ker je pač bival na štirih in ne na sedmih kvadratnih metrih, kolikor povsem jasno določa zakon. In kaj je tipičen slovenski forumaški mojstrski odziv: "Ga ni nihče prosil, naj gre not! Se mogoče lahko pritoži umorjeni, ki leži v krsti na tesnem? Prelepo jim je v naši državi, kjer vsi marginalci zahtevajo neke pravice in jim celo ugodijo, medtem ko večina za njih plačuje in se bojuje za preživetje..." Akter zgodbe je v zaporu pristal zaradi neke nenasilne tatvine, kar pa takih mojstrov ne zanima. Bleknejo pač, kaj jih pa stane? Osnovni format Slovenca je mojster, in če je kdo sanjal deželo mojstrov, jo ima. Navsezadnje smo v resnici dežela espejev. "Kje's majstr, kva bo dobrga," se reče.