Mi, ki smo se rodili v šestdesetih in malo prej, kot sem rekel, poznamo ta strah: kaj bo z Applom, ko bo Maršal nekega dne odšel? Kaj bo z nami, ko bo neke nedelje ob treh in pet minut popoldne, v polčasu Super Bowla - kot tistega daljnega leta 1984, ko so v polčasu finala prikazali legendarno prvo reklamo za maca, orwellovski spot Ridleyja Scotta, ki je napovedal začetek nove dobe - dežurni napovedovalec sporočil, da je srce največjega sina prenehalo biti? Ves The New Meadowlands stadion v New Yorku pa bo zapel "Steve Jobs, mi ti se kunemo...".
Morda se vam bo vsa stvar zdela pretirana, toda mi, ki smo se rodili v šestdesetih in malo prej, se še spomnimo, kako so nekoč z enakim trepetom na zadnjo pot pospremili državnike, predsednike in kralje. To je bil romantični čas političnih ideologij, ki so jih ustvarjali in predpisovali iz strogih, prepovedanih palač in abstraktnih pisarn. Odhod Steva Jobsa je najlepši dokaz, kako dramatično se je spremenil ta naš svet: velike multinacionalke danes niso samo simbolične parapolitične entitete, ampak prave države, z zelo konkretnimi zastavami, grbi, hierarhijo oblasti, državljani, predsedniki in z zelo konkretno politično močjo. Lahko se udeležujete volitev do onemoglosti, pa vaši državi ne bosta vladala "demokratično izvoljeni" predsednik ali premier, ampak mednarodne korporacije, velike banke in denarni skladi. Predsedniki njihovih uprav so pravi vladarji novega sveta: oni izbirajo celo ameriškega predsednika, kaj šele našega!
Njihova edina ideologija je dobiček, naše pristajanje na to ideologijo pa enako evforično kot svoje dni prostovoljno odrekanje lastni svobodi v dobro družbe. Pravico in enakost za vse so zamenjali ipad, McDonald's, avtomobil in kredit za vse, svoboda pa je definirana kot svobodna izbira nesvobode za samo 199,99 denarja. Nove diktature ne ponujajo boljše družbe za vse, ampak boljše življenje zate. Reklame, manifesti nove ideologije, nagovarjajo posameznika v drugi osebi ednine.
V tem svetu obstaja vse - obstajajo celo klasični državni udari, revolucije in vojne -, samo javnosti ni. Predsednika voli mitski in nam popolnoma neznani, strašni board of directors, politična javnost pa je spremenjena v potrošnike. Njihov glasovalni listič je bankovec, vsa njihova politična moč je v odločitvi, da namesto Nokiinega mobitela kupijo Samsungovega, vsak njihov upor pa le dolar več za Zuckerbergov Facebook.
V tem svetu se odhodi velikih, legendarnih CEO - chief executive managerjev - spremljajo kot nekoč odhod Gandhija, Kennedyja, Mao Cetunga ali Naserja, angleškega kralja ali rimskega papeža. Malo je danes državnikov, katerih umik bo tako pomembna svetovna novica, kot je bila pred desetimi leti novica, da se je Bill Gates umaknil s položaja izvršnega direktorja Microsofta.
Državniki novega sveta pa prihajajo in odhajajo tako kot tisti pred njimi: executive manager Hewlett-Packarda Mark Hurd je pred letom dni odstopil zaradi seksualne afere, Nokiin CEO Olli-Pekka Kallasvuo je odšel zaradi padca vrednosti delnic, glavni menedžer McDonald'sa Jim Cantalupo pa - zaradi srčnega infarkta. In kot v staromodnem političnem svetu obstajajo resne, stabilne države, katerih CEO ni zvezda družabnih kronik, pa tudi tiste velike, a še vedno manjše od svojega predsednika.
Takšen je Steve Jobs, Tito novega sveta, predsednik, ki je večji od svoje države, človek, ki nam je z oranžnimi PC-ji in zabavnimi telefoni nesvobodo pričaral skoraj človeško. Fanatični Applovi državljani, ki so vsakih nekaj let predstavitev nove elektronske igračke pričakovali z nestrpnostjo, kot se je v komunističnih režimih pričakoval partijski kongres, v tako imenovanem svobodnem svetu pa strankarske konvencije, te dni trepetajo v pričakovanju poročila zdravniškega konzilija. Ta strah je v bistvu isti strah, ki smo ga mi, ki smo se rodili v šestdesetih in malo prej, delili pred tridesetimi leti: ali bo njegov dolgoletni sodelavec Tim Cook ohranil Apple?
In tako odhaja Steve Jobs, največji sin naših narodov in narodnosti, maršal Appla, odhaja hkrati z največjim sinom libijskega naroda, slavnim polkovnikom Gadafijem. To je podoba novega sveta, velike izmenjave zgodovin: Gadafi je bil človek prejšnjega stoletja, stoletja politične ideologije, eden tistih, ki so v "garažah" snovali popolno družbo, brezvestni diktator, ki ga je bilo treba ljubiti. Ljudje, ki so mu še včeraj vzklikali kot mi Titu, ga danes iščejo kot Romuni Ceausescuja, na libijskih mejah pa že čakajo novi gospodarji, multinacionalne korporacije, ki bodo zavzele Gadafijevo mesto, z vlačilci svojih zelenih knjižic, katalogov pisanih, poceni in praktičnih nesvobod za 199,99 denarja.
Dobrodošli v džamahiriji, naj Bog živi našega chief executive managerja!
