A od vsega me je najbolj pretresla zgodba o bavarski kravi Ivanki, ki ji je bilo vsega dovolj in je zato pobegnila v divjino. To ni le zgodba o posameznici in družbi, ampak tudi zgodba o politiki, represiji, vlogi medijev, nevladnih organizacijah, je zgodba velikega formata, ki skozi posamezno, zelo specifično usodo spregovori o univerzalnih razsežnostih.

Krava Ivanka se v svojem hlevu in na svojem pašniku ni dobro počutila, to je jasno. Morda so bile razmere zares slabe, morda je imela le premalo razvit čredni nagon in se ji je do dna uprlo vedno isto, pohlevno kolektivno mukanje ob vedno istih slaboumnih ukazih kmeta, ki je ves čas lajnal le eno: treba je povečati produkcijo mleka in mesa. Dolgo je prenašala vse: tesen hlev, čepenje v lastnem govnu, večen privez, pitanje z ogabno mesno-kostno moko v kombinaciji s sojo (zaboga, jesti je morala kadavre svojih sotrpink in drugih živali, zraven pa sojo, za zdravo življenje, ki pa jo uvažajo iz ZDA, kar dviguje stroške in zahteva še večjo proizvodnjo mesa in mleka). Ta grozljiv nadomestek za travo in seno so jim ukinili šele, ko se je od tega kanibalstva nekaj njenim kolegicam zmešalo, norost pa se je prenesla tudi na ljudi (je bog?). Zdaj z njo še naprej pitajo prašiče in perutnino, ki so očitno manj občutljiva psihološka struktura, saj obolevajo le za gripo in ne za norostjo. Prenašala je hormonske mešanice za hitro rast, antibiotične injekcije in antibiotična zdravljenja nenehno vnetih vimen, umetno osemenjevanje, odvzem telička in njegovo oddajo v intenzivno rejo takoj po skotitvi, prenašala je dolgo žalost, ko ni vedela, ali je revček že v klavnici in predelan v krmo zanjo, prenašala je abnormalno težka vimena, zaradi katerih se je le stežka premikala, kot tisti ubogi človeški primerki ženskega spola, ki si jih iz nekih travm dajo napihniti do enake mere. Vse to je prenašala.

Potem je bila nekega dne na pašniku. Dvignila je glavo in onkraj svojih izčrpanih sosed, ki so mukoma prenašale balon med nogami sem in tja po travi, je zagledala gozd. Lep zelen, tihoten gost gozd. In takrat jo je obšlo, kot obide sužnje, tlačane, občasno vse nas: dost' 'mam. Grem. Stopila bom s tega tekočega traku, nehala bom služiti gospodarju, gurmanom, sistemu, globalni ekonomiji, šla bom tja, kjer je mir, naj stane, kar hoče, dovolj dolgo sta me hromila strah in občutek, da ni izhoda. Je, tam med plankami, čudno res, je vrzel. In je šla.

Ni bila neumna, dobro je poznala tiste, ki so tekli za njo; kot bežeči črni sužnji, kot aboriginski otroci je poznala zasledovalce, njihovo brutalnost, željo po krvi in maščevanju, njihovo zvitost. Zato se je spretno potuhnila vsakič, ko so ji prišli blizu. A ta družba ne pozna milosti za odpadnike, za tiste, ki hočejo uiti njenemu kleščnemu prijemu, in če kdo, imajo Bavarci talent za red in disciplino. Revija Bild je zato razpisala nagrado deset tisoč evrov na njeno glavo, živo ali mrtvo, kajti poleg tega, da je na gozdni cesti ukanila policaje, ki so ji takoj naprtili listek "ogrožanje prometa", je užalila še plenilski ego lovcev, legalnih pobijalcev vsega, kar teče po gozdu. Tudi tem je ušla in zdaj je torej odprt lov za vsakogar, da z brzostrelko lomasti po hosti in kot trofejo ustreli goveji zrezek.

Seveda so se nemški ljubitelji živali zgrozili, vključili so se tudi tisti iz sosednje Avstrije, ki so se celo s helikopterjem podali na svoj, bolj humani lov, Ivanki so obljubili prelepo življenje v zavetišču do konca njenih dni, brez nenehnega sesalca na vimenih. S svobode so jo skušali nazaj v kletko zmamiti tudi domačini, trkajoč na njena družinska čustva so na rob gozda pripeljali njeno sestro Waltraut in sina Friesija (morda so jima pred njenimi očmi, da bi podkrepili svoje dobre namene in njeno vrnitev, celo prislonili pištolo na čelo), še več, pritisnili so celo na njen eros in tja prignali čednega bika Ernsta - vse zaman. Ivanka jih je skoz in skoz spregledala - uboga sorodnika, jetnika, gotovo nočeta, da se vrne, da klone, ko pa ji je, prvi, uspelo; bik pa - nikoli v življenju ni izkusila drugega kot grobost osemenjevalca, zato je zdaj pač ne moreta premamiti ne bik in ne vol, ki ga je pripeljal.

Veterinarji že ugotavljajo, da ji svoboda z vidika preživetja prav nič ne škodi, šele zima bi jo lahko privila, toda zasledovalci ne odjenjajo, ne tisti, oboroženi z orožjem, ne oni s kamerami in fotoaparati, obetajo ji celo najhuje: pregon s psi.

Je Ivanka sklenila, da gre do konca? Da ostane izobčenka do poslednjega diha, pa četudi konča v gobcih besnih psov, raje kot da se pohlevno, do zakola, vrne v svojo brazdo in vleče naprej voz, ki so ji ga namenili?

Upam. Zdi se kot sodobni James Dean, neprilagojena in neuklonljiva do konca, četudi je toliko let pohlevno sprejemala vso tlako. To je zdaj njena vožnja, zadnja svobodna vožnja. Ni hitra, kot ona Deanova, saj hitrost in avtomobili že zdavnaj ne utelešajo več svobode in pobega iz okvirov, ampak le še deformiran napihnjen ego in obsesivno potrošništvo. Vidim jo, kako zložno koraka skozi gozd, končno mirna, končno sama svoja, ne njena obla okornost ne njene okrogle oči ne morejo prikriti njene tihe inteligence in njene odločenosti, da se razgleda, zunaj predpisanih ograd, da odide, kamor jo nese rožnati smrček, da se morda otrese velike rumene značke, ki so ji jo pribili na uho - še eno od brezsmiselnih mučenj v njenem kravjem življenju. Nič več mlečni stroj, nič več stvar, ki prinaša dobiček, ki nenehno čaka na vrsto, na koncu na tisto v klavnici, ko ji bo strah zadnjič iztisnil v meso ves adrenalin in se bodo začele muke umiranja - tistega, ki mu ljudje rečejo humana usmrtitev.

Vidim jo, kako gre, proti hribom, prosta, kako leže na travnik, gleda po dolini in spokojno prežvekuje. Živa podoba uspelega velikega pobega, utelešenje vseh naših sanj.