Marsikatera polemika je taka, da ne zamudimo mnogo, če si dovolimo, da gre mimo nas. So pa polemike, ki nas zadevajo, četudi ne vemo zanje ali se zanje nočemo zmeniti. Polemika o podnebnih spremembah je gotovo take vrste. Že to, da to sploh je polemika - da je treba polemizirati o tem, ali podnebne spremembe sploh so in če so, ali so rezultat človeške dejavnosti in ali so nevarne - ima velikanske in vse bolj neposredne učinke na vse več nas.

Ampak pri polemikah te vrste se mi najprej zdi zanimivo nekaj drugega: to, kako je v njih uspešna globalna desnica in kako neučinkovita je globalna levica. (Jasno, levica in desnica sta sami polemična pojma, polemizira se z njima in o njiju, toda to ni predmet tega komentarja.) Vzemimo za primer geslo o spopadu civilizacij. Samo geslo je bilo polemična razlaga globalnih političnih napetosti in konfliktov po koncu hladne vojne ter obenem narek modela za njihovo reševanje z vidika zelo specifičnega interesa. Element uspešne polemike je bil, da se je to geslo predstavilo kot hipotezo ali tezo. S tem da se ji je pripisalo rigoroznost znanstvene metode, se ji je podelilo avtoriteto, ki jo je inherentno ni imela. Medijsko-politična mašinerija ji je zagotovila fantastično distribucijo. Izdelek je bil primeren za množično uporabo. Uporabljamo ga še danes.

Levica se je dokaj hitro odzvala. Zlasti akademska levica. Teoretiki kulture, politični teoretiki, zgodovinarji, filozofi, družboslovci in humanisti vseh vrst so tako imenovano Huntingtonovo tezo secirali, razstavili v prafaktorje ter ostro kritizirali in zavračali vsak detajl posebej, povezave med detajli in "tezo" v celoti. Ovrgli so jo celo družboslovci, ki se ukvarjajo s kvantitativnimi raziskavami. Kritični argumenti so bili dobro informirani, utemeljeni, dokazani in v tem smislu prepričljivi. Huntington se je pokazal kot šarlatan, njegova "teza" kot nevzdržno skrpucalo. Nanj bi se bila morala zgrniti sramota. Pa se ni. Njegova slava ni bila nič manj bleščava in njegova "teza" nič manj popularna. Še naprej je vladala ali vsaj obdržala privilegirano mesto in status v medijih, nacionalnih politikah na različnih koncih sveta, v mednarodni politiki in preostalih institucijah javnega govora. Prisotna je bila in ostaja na površini javnega besedovanja, vsem na očeh, kot močan podzemni tok, ki izbruhne vedno znova, brž ko se pojavi kak večji škandal, ki razvnema ali naša krščanska ali njihova muslimanska čustva.

Je bila kritika zgrešena? Vsebinsko gledano, ne. Je pa zgrešila svoj cilj. "Teza" in kritika sta se komaj kdaj srečali. Živeli in delovali sta v različnih sferah. Kritika je prevladovala v poklicnih intelektualnih krogih, "teza" v etablirani politični javnosti. Tu smo brž pri bistvu problema: zakaj, globalno gledano, levica ni enakopravno zastopana v javnih političnih razpravah? Načelni, obči odgovor je preprost: zato, ker v teh razpravah ne gre za pravičnost, temveč za moč in oblast. Te razprave so učinki aparatov moči in oblasti, so predstave, ki jih organizirajo ti aparati in ki jih seveda ne organizirajo zato, da bi se slabili ali spodkopavali. Tu ne gre za to, kdo je intelektualno močnejši, temveč za to, v kakšnem odnosu so intelektualci do moči. In s tem ne mislim prvenstveno na to, v kakšnem odnosu so intelektualci do etablirane moči, temveč bolj na to, v kakšnem odnosu so do etabliranja moči in tudi, v kakšnem odnosu je etablirana moč, oblast, do intelektualcev.

V 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja so imeli levi intelektualci primat pri političnem organiziranju. Sredi prejšnjega stoletja so ga začeli izgubljati. Pobudo na tem področju je prevzela desnica. Desni intelektualci so se organizirali okrog političnih programov, desne oblasti so iskale pomoč intelektualcev. Prišli smo do tega, da so levi politiki na oblasti postali malone simbol antiintelektualizma, levi intelektualci pa kompenzirajo svojo politično nemoč z aroganco in narcisizmom.

Ne gre le za to, da je na desnici morda več denarja. Gre tudi za politične prioritete. Desnica investira več denarja v intelektualne projekte, povezane s političnimi. Eden med njimi je ne nazadnje demontaža javnih univerz, ki so postale rezervat levih intelektualcev, in prevzemanje pobude in nadzora na zasebnih univerzah. Ko se bo pojavil kak nov huntigton, akademski intelektualci ne bodo več zganjali toliko hrupa, kot so ga ob že pokojnem Huntingtonu s Harvarda.

Ob vseh učinkih organizirane politične moči, ki zaradi njihove malomarnosti marginalizira glas levih intelektualcev v javnem govoru, pa je treba opozoriti tudi na specifično intelektualno nemoč teh levih intelektualcev. Huntingtona niso mogli politično ovreči tudi zato, ker niso znali iznajti nobenega gesla, ki bi pariralo "spopadu civilizacij", ki bi bilo tako sposobno ujeti domišljijo, kot jo je to, ki bi bilo tako prijazno do uporabnikov. Največji bebec med politiki je zvenel vsaj zmerno pametno in prepričljivo, ko je posegel po "spopadu civilizacij". Kdaj je levica zadnjič lansirala geslo, ki bi ulovilo javnost? Kdaj je bilo levo politiko zadnjič mogoče zgostiti v učinkovito geslo?

Namesto tega levi intelektualci praviloma proizvajajo žargon, ki lahko komaj komu zunaj njihovih incestuoznih skupnosti kaj pove. Pri polemiki o spopadu civilizacij jih je bilo mogoče ignorirati. Pri polemiki o podnebnih spremembah pa je nastopil zanimiv obrat. Opozarjanje nanje in na nevarnosti, ki jih prinašajo, se opira na evidenco znanosti. Proti tem opozorilom poteka dobro financirana in odlično organizirana kampanja. Eden od prispevkov desnih intelektualcev k njenemu uspehu je sposojanje argumentov pri levi kritični teoriji. Avtoriteto opozarjanja na nevarnosti podnebnih sprememb spodkopavajo tudi s sejanjem dvoma o gotovosti znanstvene evidence, z opozarjanjem na to, da ni nevtralnega dostopa do resnice, da smo vedno ujeti v jezik, da vedno govorimo s posebnega stališča... Ko take argumente uporabljajo levi intelektualci, se zanje nihče ne zmeni. Ko jih uporabijo desni, postanejo učinkoviti. Ustvarili so kontekst, v katerem njihova beseda velja.