Pravilna uporaba rodilnika je bila na lestvici prioritet vsekakor nižje od sprehajanja po gozdovih in od nabiranja gob ali veslanja po Blejskem jezeru in tako ta rodilnik, pardon, tega rodilnika, nisem obvladal vse do svojega dvaindvajsetega leta, ko sem bil že šestnajstkrat na slapu Savice in sem si tam kupil tudi tisto Kekčevo koničasto čepico.

Zato verjetno ni nič čudnega, da sem se že zelo zgodaj naučil smučati. Bilo je na majhnem hribčku sredi naselja, v katerem smo takrat živeli, in starša sta me, misleč da bo iz te moje otroške ljubezni do snega zrasel novi Bojan Križaj, vpisala celo na smučarski krožek. A tam smo potem tedne in tedne v telovadnici telovadili tja v tri krasne, da bi nas naposled odpeljali za en dan na Krvavec, kjer smo, če me spomin ne vara, "od jutra do sutra" samo plužili (baje je to zdaj, ko imajo carving smuči, čisto brezveze) in če dobro pomislim, niti ni tako zelo čudno, da me je smučanje precej hitro minilo. Sploh zato, ker je tudi Mateja Svet enkrat v tistem času postavila smučke v kot.

V drugem razredu osnovne šole sem bil nato nekaj časa član planinskega krožka, splezal sem na Katarino in celo sezono načrtoval veliki pohod na Vogar (ali je bil Vogel, kdo bi zdaj to vedel), da bi, tik pred bleščečo kariero prvega fužinskega alpinista, skupaj s še nekaterimi drugimi člani krožka končal na nogometnem igrišču za šolo (lepo spomladansko vreme je žal prehitelo moje hribolazniške ambicije).

A da moja ljubezen do hribov in dolin ne bi kar tako zamrla, smo pri nas doma začeli redne sobotne izlete v naravo in še danes se spominjam treh prekrasnih fotografij iz Logarske doline in dveh iz Iškega vintgarja. Celo svojo pohodniško palico sem imel in svojo najljubšo znamko pohodniških čevljev.

In kot da vse to ni bilo dovolj, me je oče nekoč v Zalogu postavil na drsalke in malo je manjkalo, da me ne bi zamikalo biti hokejist. Nekoč smo končali celo na gasilski veselici. Na praznik češenj smo šli nabirat regrat, pa še cel kup teh "slovenskih" stvari sem v življenju počel.

Le eni "slovenski" stvari se nisem nikdar niti približal. Igranju taroka.

Pred fužinskimi bloki se mulci na klopcah pač niso lotevali pretirano zapletenih miselnih iger. No, vsaj meni se je zdel tarok od nekdaj tako zelo zapleten, da si nisem upal niti poskusiti razumeti, za kaj pri vsej stvari gre in še danes iskreno občudujem vsakogar, ki to igro vsaj za silo obvlada. Meni je namreč to enako zahtevna veščina kot znanje kake kitajščine, saj dlje od remija, vsaj ko gre za karte, nisem prišel. Moj dedek se je resda nekaj časa trudil, da bi me naučil preferans, a je bil dovolj pameten, da je hitro uvidel, da iz te moke ne bo kruha.

No, naučil sem se sicer igrati briškulo in trešeto, ker so ti igri igrali fantje pred puljskimi bloki, kjer sem vsako leto preživljal poletne počitnice. A tako briškula kot trešeta sta se mi zdeli razmeroma enostavni igri, ki vključevanja v družbo željnemu mladeniču nista povzročali niti približno toliko preglavic kot kakšen tarok in danes sem povsem prepričan, da je ni na tem svetu družbe, v katero bi se bil pripravljen vključevati s takšnimi miselnimi napori, kot jih zahteva znanje taroka.

Ob besedi "škis" me namreč kar zmrazi in še danes se mi zdi, da tarok igrajo le Slovenci in pa oni, ki si želijo postati Slovenci, bolj kot si, denimo, želijo zadeti na lotu ali preseliti se na Maldive v tiste lesene bungalovčke na turkizni vodi. Znanje taroka je zame pač izraz največje predanosti okolju, neizmerne želje po integraciji in teoretično nemogoče popolne asimilacije. Preprosteje povedano: čefur, ki se nauči igrati tarok, zame ni več čefur.

Tako si lahko mislite, kako sem bil oni dan povsem šokiran, ko sem se po Trubarjevi s kolesom zapeljal mimo treh gospodov, ki so sedeli za mizo in igrali tarok, pri čemer nobeden od trojice ni bil ravno rožletovski tip, če veste, kaj hočem povedati. Eden, ki sem ga prepoznal, pa je bil celo, pazi zdaj, izbrisan.

To mi preprosto ne gre v glavo. Ne razumem namreč, kako so lahko izbrisali nekoga, ki zna igrati tarok. Jaz sem prepričan, da so čas, volja in energija, ki jih en Neslovenec ali, lepše povedano, "čefur" žrtvuje, da se nauči te najbolj slovenske kvartopirske igre, neprimerno večje znamenje njegove lojalnosti družbi, kot je to lahko do potankosti izpolnjen in karseda pravilno in pravočasno vložen zahtevek za slovensko državljanstvo.

Če so torej avtorji izbrisa, če citiram takratnega šefkota vlade Lojzeta Peterleta, res hoteli zgolj ugotoviti, "kdo je z nami in kdo proti nam", bi igralce taroka morali vzeti za svoje. Morali bi nagraditi ta njihov trud, to njihovo razlikovanje med "mondom" in "pagatom", to iskreno željo, da se nekoč usedejo za isto mizo s še tremi Slovenci in se jim pridružijo v njihovi igri ter jih v njej celo premagajo.

Saj vem, da malce pretiravam in da se le meni zdi, da je "čefur" s tremi taroki v roki enak Turku, ki v irharicah na Oktoberfestu eksa liter piva, a me je resnično stisnilo pri srcu, ko sem oni dan slišal tistega izbrisanega človeka, kako je svojima "čefurskima" prijateljema navdušeno zavpil po moje najbolj antičefursko izmed vseh slovenskih besed: "Valat!"

In ostal izbrisan.