Že kdaj prej sem se soočil z globalizmom, vendar nikoli v tako radikalni obliki. Privlačnost sveta brez meja je v lahkotnosti, s katero omogoči sožitje stvarem, za katere se zdi, da zares ne gredo skupaj. Emirati ob arabskem zalivu so najbolj trda islamska teokracija, kar si jih lahko misliš. To niso politični sistemi, v katerih bi svoboda posameznika veljala prav veliko. Pa vendar je cel svet drl v Dubaj gradit nebotičnike, pristanišča in železnice, ker v mestu vlada popolna svoboda poslovanja. Dovoljenje za odprtje poslovnega prostora dobiš čez noč vključno z zemljo, na kateri ga lahko postaviš. Edini pogoj je, da pokažeš ustrezno količino kapitala na bančnem računu. Še pred dvema letoma pa je zadoščalo dokazati kreditno sposobnost. Skupaj z zemljo dobiš še suženjsko delovno silo, ki se je priselila iz Indije in Pakistana. V deželi namreč vlada svobodni trg. To pomeni, da so delavci pripravljeni delati šestnajst ur na dan za najnižjo možno plačo in živeti v delovnih taboriščih brez pravic. Da ne bi prišlo do nesporazumov, je sindikalno organiziranje prepovedano kot dejavnost, ki škodi svobodi, kakršno koli politično organiziranje pa je kot protidržavno delovanje strogo sankcionirano. Zato pa je tujcem na plažah dovoljeno ležati v kopalkah in v zmernih količinah piti pivo v državi, ki verske omejitve jemlje zelo resno. Ker ni velikih socialnih potreb, so tudi davki nizki. Zato so stvari lahko tako zelo poceni.

Prav zaradi tega se nam je tudi Kitajska tako usedla v srce. Odkar je postala industrijska velesila, je svet postal poceni. Stvari, ki bi morale biti drage in nedostopne, so ceneno potrošniško blago.

Nekaj slabe vesti ob tem seveda je. Zgodbe o delovnih pogojih v kitajskih tovarnah so še bolj dramatične od zgodb o delavcih v industrijskih conah v Emiratih. Pripovedi o tem, kako se dvajset milijonov ljudi premakne s podeželja v industrijska mesta in potem nemo gledajo, kako na njihovi zemlji zrastejo proizvodni giganti, zvenijo skoraj kot biblijske katastrofe, v katerih se dogajajo zares velike krivice. Nekaj olajšanja je prinesla misel, da je to cena družbenega napredka.

Kitajska je enopartijska politična diktatura, ki se nikoli ni okužila z liberalno demokracijo. V terminologiji Georgea Busha je to država, v kateri znajo delati poceni in dobre ponve, nimajo pa svobode in demokracije. Ker pa je Kitajcev preveč, jim svobode in demokracije ni mogoče prinesti od zunaj. Dežela je prevelika, da bi jo lahko zbombardirali v liberalizem. Zato je treba počakati, da bodo s postopnim zviševanjem življenjskega standarda sami odkrili privlačnost parlamentarne reprezentacije, svobode izražanja in odprte družbe. Vse prednosti liberalnega kapitalizma so odkrili že sami, treba je samo počakati, da tudi sami odkrijejo vse tiste ostale lepe reči, na katere je mogoče prilepiti pridevnik liberalno. Do takrat živijo v enopartijski diktaturi.

To ne bi smelo delovati. Do kitajskega odkritja visoke gospodarske rasti pod vodstvom politbiroja komunistične partije je veljalo, da sta visok brutonacionalni proizvod in konkurenčno gospodarstvo neposredno odvisna vsaj od stopnje svobode izražanja. Manjša je svoboda izražanja, nižja je gospodarska rast. Zaradi tega so propadli veliki gospodarski sistemi polovice Evrope. Veljalo je, da bodo Kitajci ali propadli ali spremenili ustavni red.

Namesto tega se je zgodilo nekaj zares nenavadnega. Veliki gospodarski sistemi so se začeli skrivaj prilagajati potrebam komandne ekonomije. Dokler se je to dogajalo v težki industriji in servisnih dejavnostih, se je to zdelo nekako samoumevno. Predvsem zato, ker je bilo na zahodnih trgih oboje potem zelo poceni. Tudi postopen propad evropske in ameriške manufakture se je kazal kot popolnoma razumljiv. Nizka cena delovne sile je iz orbite vrgla vse delovno intenzivne panoge, ker so bili Kitajci pripravljeni delati bolj intenzivno za nižje plače. Vzporedno s tem je začela padati cena dela v razvitih zahodnih ekonomijah, socialni standard pa se je skoraj neopazno prilagajal kitajskim parametrom. Videti je grdo, ampak takšna je pač cena globalizacije.

Nekako se je to dalo sprejeti ob iluziji, da bo Kitajska prej ali slej sprejela evropske socialne normative, ker so pač tako zelo privlačni. Ponovno se bo vzpostavilo ravnotežje, ki bo ob liberalni demokraciji omogočilo tudi blagostanje. Pa naša svoboda izražanja je kot tolažba ostala nedotaknjena svetinja.

Potem se je izkazalo, da se veliki proizvajalci računalniške programske opreme na kitajskih trgih prilagajajo potrebam države po cenzuri svobode izražanja in nadzora državljanov na internetu. Microsoft in Google, ki sta bila zastavi svobodnega prometa na informacijskih avtocestah, sta z nekaj slabe vesti v imenu ekonomske uspešnosti brez težav sklenila pakt z marsikatero avtoritarno državo.

Ampak to je bilo tam. Ideja, da bi zahod kadar koli postopal kot Kitajska in cenzuriral internet, je bila nemogoča. Liberalna demokracija se na terenu svobode izražanja ne more zgledovati po enopartijski diktaturi. Vsaj trideset držav bi moralo spremeniti svoj ustavni red. Svoboda izražanja in informiranja je napisana nekje prav na začetku ustav. Pa je tovarna računalnikov Apple tik pred božičem naredila pogumen korak v tej smeri. Iz spletne trgovine za iphone in ipad so umaknili aplikacijo za Wikileaks, ker ne ustreza notranjim vrednotam, zapisanih v pravilniku korporacije. Preden je padel berlinski zid, so v državah vzhodnega bloka pri takšnih operacijah rekli, da so stvari dali v bunker. Potem ko so Amazon, Paypal, švicarske banke in druge trdnjave liberalnega kapitalizma obkolile spletno stran z ekonomskim bojkotom, se je Apple lotil direktne politične cenzure interneta. Lahko pričakujemo, da bodo sedaj zahodne države poleg vsega ostalega iz Kitajske uvažale tudi programsko opremo za cenzuro. Tam je najbolj razvita in najbolj poceni.

Do kitajskega odkritja visoke gospodarske rasti pod vodstvom politbiroja komunistične partije je veljalo, da sta visok brutonacionalni proizvod in konkurenčno gospodarstvo neposredno odvisna vsaj od stopnje svobode izražanja.