Da je nasprotnika potegnilo, da poskuša biti enakovreden ne samo rezultatsko, temveč tudi po igri. Barcelonine kombinacije so tudi v villarrealovcih prebudile kreativce in driblerje, čeravno Villarreal itak ni klub, v katerem bi lahko igrali nesposobneži oziroma dolgočasni izpolnjevalci nalog, temveč ekstra kvalitetkoti. Pa vendar, praviloma se še tako kvalitetni igralci na tekmi zožijo v razmišljanjih, zakrknejo, igrajo brez tveganj, v krču in neigrivo. Tokrat ne. Kajti Villarreal je očitno klub s preveč samozavesti, da si ne bi privoščil nasprotniku, kot je Barcelona, odgovoriti na svoj način. S tehniko, lucidnostjo in kombinacijami ter nikakor z grobostjo. Pustimo sodnike, ki res niso imeli svojega večera. Igralcem na igrišču se je videlo, da se zavedajo, da igrajo posebno tekmo. Tekmo, v kateri so uživali tudi sami. Za tiste, ki ne veste, naj povem, da je na koncu zmagala Barcelona, vendar pa je v tem primeru to zares drugotnega pomena. Vsaj sam si bom zapomnil, da so, potem ko so barcelonaši odigrali nekaj kombinacij na malem terenu, to izvedli tudi villarrealovci, in to kar pred svojim golom oziroma v kazenskem prostoru, torej tam in v položaju, ko večina žogo enostavno brcne nekam daleč stran, če ne na tribune. Ne, to bi bilo v tej tekmi enostavno brez stila in pod nivojem. Vsekakor ena najboljših oziroma najbolj tehničarskih tekem, kar sem jih imel priložnost videti, in obenem namig, da je kvaliteta igre v osnovi odvisna od nakopičenega znanja v nogah, vendar pa še bolj od naravnanosti v glavah. Od želje po igri in kombiniranju. Slastno in vse preredko.