Mogoče se motim, a počasi bi se že šikalo, da nam, negenialnim in za tovrstne primere povsem neprimerno izobraženim državljanom, nekdo od posvečenih razloži, zakaj, denimo, kljub odločbi vrhovnega sodišča, ki je potrdilo, da je bila provizija ob dvigu gotovine z bankomata plod kartelnega dogovora bank in zatorej nezakonita, državljani še nismo prejeli vračila svojega nezakonito odvzetega denarja in zakaj je naše zadnje upanje Rado Pezdir.

Saj sem kot verjetno vsak državljan tudi jaz hvaležen Radu za njegovo znanje, požrtvovalnost in čas, a se sprašujem, kaj je naslednje. Bo moral Rado Pezdir s svojim Društvom za pravno državo v prihodnje lastnoročno zapirati tudi roparje zlatarn, tihotapce ljudi in pretepaške redarje, ki jih bo naše sodišče spoznalo za krive? Bo moral hoditi naokrog in od prestopnikov izterjevati plačilo kazni za napačno parkiranje ali vandalizem? Si bo moral kmalu nabaviti svoj osebni bagerček za podiranje črnih gradenj?

Res se opravičujem, če sprašujem neumnosti, a meni se je vendarle zdelo, da sodišče ni debatni krožek v stilu impotentnih parlamentarnih komisij, kjer neki strički in tetice malo počvekajo o za njih perečih problematikah, po potrebi naredijo rompompom za televizijske kamere in gredo po koncu vsi skupaj zadovoljni na pivo, ker so se dobro igrali demokracijo. Jaz, bolj ali manj pravni analfabet, sem bil dolga leta sveto prepričan, da je vrhovno sodišče blazno resna ustanova in da pri nas, v evropski državi Sloveniji, zakonov nimamo zaradi lepšega. Verjel sem celo, da je pravnomočna odločba vrhovnega sodišča nekaj vsaj približno zavezujočega in da je takšen list papirja vreden vsaj malenkost več kot, recimo, pisemce iz vojske, ki ga je Jože z Zaplane napisal svoji Micki iz Podpeči.

Zato res ne vem, kako se te dni počuti minister za pravosodje Aleš Zalar, ko se nam nepoučenim državljanom, takšnih pa nas verjetno niti ni tako malo, vse bolj dozdeva, da imamo namesto pravne države le še Društvo za pravno državo in da za našo pravno varnost v resnici namesto redno plačanih javnih uslužbencev skrbijo požrtvovalni prostovoljci. Sicer imamo v teh krajih dobre izkušnje s prostovoljnimi gasilci, a ne verjamem, da si želimo imeti nekoč v sodnih dvoranah gasilske veselice.

Zgodba o proviziji bank pri dvigu z bankomata se namreč bere kot farsa: »Po odločitvi vrhovnega sodišča je odločba pravnomočna in Zavod za varstvo potrošnikov poziva predstavnike države v nadzornih svetih bank, ministra za finance Francija Križaniča in guvernerja Banke Slovenija, naj spoštujejo to odločbo...« in tako naprej v vse bolj bizarni nedogled, kjer je treba naše velecenjene ministre in guvernerje javno pozivati, naj vendarle razmislijo o tem, da bi morda le upoštevali veljavne zakone. Tej blamaži lahko verjetno sledi le še kolektivno moledovanje državnega vrha in obetamo si lahko nastop Boruta Pahorja, ki bo zavzel svojo vse bolj izpiljeno »capodibanda« nastopaško pozo in nam odločno zagotavljal, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da se bo stvar uredila. Mogoče. Predsednik države dr. Danilo Türk pa bo ob prvi priložnosti dodal, da je treba ljudem povrniti zaupanje v pravno državo.

Ob vsej tej birokratski floskulaturi sploh ni čudno, da ljudem, ki bi zgolj radi dobili nazaj svoj protipravno odtujeni denar, preostane le še polaganje upov v Rada Pezdirja in njegovo Društvo za pravno državo. Namesto da bi še naprej ravnodušno izrekali neizvirne opazke o banana državi, mnogi namreč dokončno spoznavajo, da nič v tej naši »vzorni evropski demokraciji« ni več samoumevno in da si bodo odslej vse svoje pravice, pravne, socialne, človekove, morali izboriti v neizprosnem boju z državnim aparatom.

In bodimo iskreni, Rado Pezdir je v svojem bistvu le eden mnogih brezimnih uličnih protestnikov, ki te dni obupano marširajo po Šubičevi, le še eden proti nevzdržni krivici povzdignjen glas, ki se je odločil s stisnjeno pestjo mahati nasproti od ljudi izvoljeni oblasti, ki vse bolj deluje proti tem istim ljudem. Rado Pezdir je ulica, ki kaže svojo moč, le da ta v tem primeru to počne na nekoliko bolj sofisticiran in posledično tudi bolj učinkovit način, kot smo bili doslej navajeni. To pač ni več ulica, ki tuli v prazno, marveč ulica, ki je spregovorila z jezikom, ki ga tudi za zaprtimi vrati tukajšnjih oblastniških palač ne zmorejo preslišati. In samo najpametnejši v tej državi verjetno vedo, zakaj smo prišli do točke, ko mora besna ulica z Radom na čelu zahtevati odgovore tudi na tako preprosta vprašanja, kot je vprašanje spoštovanja pravnomočnih odločb vrhovnega sodišča.

Nevednež, kakršen sem jaz, pa bi si od časa do časa vendarle želel, da bi ti naši superinteligentni herojčki to svojo neizmerno pamet delili tudi z nami. Če zaradi drugega ne, že zato, da končno le dokažejo njen obstoj.