Rojen je bil v znani ljubljanski odvetniški družini. Že od mladih let je sodil med ljudi, ki so bili zagovorniki socialne pravičnosti, privrženi prizadevanjem za boljše družbene razmere, za napredek. Toda čeprav je bil upornik, v njegovem značaju ni bilo rušilnih elementov, sovraštva, v prizadevanjih za boljše je bil nesporno pozitivna osebnost.

Ko se je začela druga svetovna vojna, je od začetka narodnoosvobodilnega boja delal v OF in odšel v partizane. Toda ko se je enkrat mudil v Ljubljani, je bil izdan in so ga okupatorji zaprli (v letih 1942-44). V zaporu so še pred kapitulacijo Italije organizirali gladovno stavko. Vendar to ni zaleglo - od tam ga je rešila njegova mama Ana. Mama, sposobna podjetnica, ni odnehala in končno ji je uspelo, da ga je rešila iz zapora. Po vrnitvi je nadaljeval svojo pot med partizani med drugim se je ukvarjal s propagando v 7. korpusu GŠ in POS. Po vojni je sčasoma napredoval do vodilnih gospodarsko-političnih položajev v Sloveniji in v Beogradu. V Sloveniji je bila odmevna njegova odločitev, ko je kot predsednik republiške vlade (izvršni svet 1965-67) v skupščini vztrajal pri reformah, pri proračunskih omejitvah, predlagal glasovanje o tem ter odstopil kot predsednik. To je bilo prvo takšno glasovanje in odstop v takratni Jugoslaviji. Nedvomno pa je najbolj znan kot finančni minister nekdanje Jugoslavije, nesporen finančni strokovnjak in zanesljiv partner, kar mu je prineslo mednarodni sloves. V Beogradu je bilo znano, da je lahko odpotoval v Kuvajt in na svoje ime, ne da bi predložil uradna pooblastila, dobil kredit za Jugoslavijo. Mislim, da se ne bom zmotil, če napišem, da je bil najbolj ugleden finančni minister Jugoslavije. Nato je vrsto let uspešno vodil poslovodstvo Ljubljanske banke (1978-1984). V vseh teh letih je bil prezaposlen in za družino ni bilo veliko časa. Po upokojitvi je ostal njegov dnevni urnik še vedno zaseden od jutra do večera. Posvečal se je čedalje več humanitarnim organizacijam, posebej skladu Franca Rozmana - Staneta, pridobil nove finančne podpornike ter tako prispeval k urejanju socialnih vprašanj borcev in invalidov iz druge vojne in vojne za osamosvojitev.

Janko Smole sodi v ozek krog ljudi visoke slovenske kulture, strpen in pozoren je bil do soljudi, do ljudi drugačnih pogledov in hkrati človek obsežnih znanj. Zanimivo je, kako se je v poznih letih naučil dela z računalnikom. Ko smo se pripadniki starejše generacije finančnikov in gospodarstvenikov z njim dobivali navadno vsako sredo, je velikokrat potegnil iz žepa navodila za delo z računalnikom - zelo je razumel logiko, po kateri so sestavljeni računalniški programi. Ta srečanja so bila tudi prilika za pogovor o zgodovinskih, finančnih in političnih dogodkih, posebej o mesečnih publikacijah pregledov novih angleških in ameriških knjig, pa o pisanju nemških časopisov. Miselno svež je do zadnjega ohranil zanimanje za najraznovrstnejše stvari. Res pa je, da je v nekem smislu ostal nerazumljen. Svet in življenje sta "narejena" na povprečnost, ki ljudi njegove širine neredko utesnjuje. Janko pa je bil dobronameren človek in človek, ki je življenje bolj občutil in razumel, kot je to običajno. Prijatelji ga bomo ohranili v spominu kot izrednega človeka ter izrekamo sožalje njegovim trem otrokom, soprogi in vsej družini.