Petinpetdeset let po Césairejevem zapisu smo spet presenečeni in ogorčeni. Spet pravimo: "To je nacizem, pa saj bo minil," in čakamo in upamo ter si prikrivamo resnico; smo sokrivci, ki še niso postali žrtve; si zatiskamo oči pred njim, ga upravičujemo in kultiviramo. Vsaj štirje primeri te nevarne oholosti so se nabrali v zadnjih dneh, ki bi morali zdramiti še tako nejevernega humanista. V prvem nastopa Berlusconi; nad drugim ima monopol Netanjahu; tretji se napaja v čarobnosti ideje o slovenski Silicijevi dolini; četrti je žrtvoval Ferida Saitija.

Prvič: ni naključje, da je Silvio Berlusconi že tistega davnega in lepega leta, ko je Slovenija zaprosila za članstvo v OECD, izjavil, da je bil Mussolini v primerjavi s Prodijevimi politiki, ki da so statisti, zgodovinska osebnost. Na letošnjem zadnjem ministrskem svetu, kjer je bil italijanski premier v funkciji predsedujočega OECD in kjer je Slovenija skupaj z Izraelom in Estonijo slovesno vstopila v "klub najbolj razvitih držav na svetu", kot je dogodek poimenoval premier Pahor, pa spet ni bilo ovire, ki bi Berlusconija odvrnila od ponovnega citiranja dnevnikov "velikega Mussolinija".

Ko je Slovenija dobila to "čast in privilegij", kot je poudarjal premier Pahor, ki je "zelo čustveno doživljal" obred iniciacije v OECD, ali kot se je izrazil minister Gaspari, ko smo dobili prosto pot v "krog držav z visokim intelektualnim nabojem", je Berlusconi Mussolinija uporabil za to, da se je ognil nadležnemu novinarskemu vprašanju o svojem vplivu: "O meni se govori, kot da imam popolno oblast, vendar to ni res. Samo svojemu konju lahko ukažem, da pelje levo ali desno."

Da bi se voditelj države na visokem zboru skliceval na glavnega fašista 20. stoletja, se v Sloveniji najbrž ne more pripetiti. Tu politiki brez resne izjeme "izhajajo iz sebe" in ne iz leposlovnih ali drugih humanističnih liturgij. Se jim pa redno dogaja nekaj drugega - da s pretirano vnemo častijo tisto, kar ne obljublja prihodnosti ne Sloveniji ne svetu. V Italiji, EU, zdaj pa še v OECD postajajo Berlusconijeve humoristične improvizacije moteče - vanje drezajo novinarji, politični establishment pa molči in jih z zadrego tolerira. Glasno govorijo le nekateri jekleni humanisti, kot je denimo Umberto Eco, ki Berlusconijevo politiko ne imenuje diktatura, ampak "počasno drsenje v državni udar".

Drugič: sredi od sreče raztopljene slovenske diplomacije poleg Berlusconija nemo ždi izraelski predsednik Netanjahu, ki bi moral biti občutljiv za fašizem in reprodukcijo fašizmov. Molči, a že čez štiri dni po vrhu OECD s svojimi protiterorističnimi silami mori, obstreljuje in zapira mirovne aktiviste, ki skušajo z zdravili in hrano oskrbeti Palestince v največjem zaporu na prostem in največjem še nerazglašenem koncentracijskem taborišču 21. stoletja - v Gazi, kjer po znanstvenih ocenah Univerze Johna Hopkinsa živi več kot 80 odstotkov družin pod mejo revščine. Politični dvor v zadržanem in togem diplomatskem odtenku obžaluje pomor in ohranja status quo v Gazi brez gospodarskih ali političnih sankcij za Izrael (zdaj člana OECD). Vsak dan nova trupla Palestincev, katerih število in imena ne bodo nikdar zapisana ali objokovana, še naprej trkajo na našo civiliziranost.

Zajetne doze hipokrizije, o čemer govori Césaire, ni moč dobiti le v Parizu, na vrhu OECD, niti se zanjo ni treba nastavljati sredi razburkanega morja izraelskim bojnim flotam. Na domači prag jo vsak teden nanese tak kup, da ga ni mogoče prestopiti.

Tretjič: na seji Sveta za znanost in tehnologijo RS je premier poskušal animirati znanstvene svetnike, da bi oblikovali program, s katerim bi se Slovenija umestila med tehnološko najbolj napredne države na svetu. V kalifornijski Silicijevi dolini bi odprli pisarno, prek katere bi podjetja "osvajala" visokotehnološko svetovno okolje, premier osebno pa bi tujim poslovnežem predstavil razloge, zakaj bi bila Slovenija davčno, poslovno, po stroških dela ipd. bolj atraktivna lokacija za tuje investicije od drugih držav v Evropi.

Če se je premier pred znanstvenim svetom brez zadrege bahal, da je izkoriščenost delavstva dovolj visoka, obdavčitev kapitala pa dovolj nizka, da bi bila lahko atraktivna za tuje naložbe, pa je pred socialnimi partnerji in javnostjo ubral drugo vižo - da bo Slovenija propadla zaradi previsokih plač in pokojnin ter da bo treba zategniti pasove. Gnus hipokrizije pa gre še naprej, ko vlada nadaljuje "boleče, a nujne reforme" trga dela, v zdravstvu in pokojninskem sistemu, da le postanemo dovolj "konkurenčni". "To je težka in nepopularna naloga, a nekdo jo mora opraviti," se je na vrhu OECD na svoj edinstven način šalil Pahor.

Četrtič: komaj je slovenska policija izgnala štiri delavce iz Bosne in Hercegovine, ki so brez plačila garali za Vegradovo hčerinsko podjetje Gradve, potem pa obupani zasedli pisarno Vegrada v Velenju, že se je politična estrada čudila in objokovala, da je v Sloveniji mogoče, da delavec umre zaradi nezakonitega ravnanja delodajalcev in medicinskega osebja. Vrednost življenja ali smrti se je za makedonskega delavca Ferida Saitija gibala med 20 in 100 evri. Kot izbrisani in zdaj tudi že vse več drugih delavcev je Saiti (ne vedoč, da nima urejenega zavarovanja) iskal nujno zdravniško pomoč. Medtem je policija Vegradove delavce iz Bosne, ki jim samo podjetje Gradve dolguje 110.000 evrov, pospravila "na varno" - daleč od pravice, tam nekam sredi Balkana.

Vsi bomo plačali davek protagonistov krepostnega svetohlinstva in barbarstva, kajti, kot je že pokazala zgodovina in je zapisal tudi Césaire: "Na koncu kapitalizma, ki hoče preživeti še svojo smrt, je Hitler."