Gledanja je dandanašnji veliko, samo vse manj se gleda na pomembne stvari, na tisto, kar nas res zadeva. Morda se je obrat v to čudno smer zgodil, ko smo začeli gledati, kako najvišji državni uslužbenci rekreativno tekajo, ko so kamere začele snemati rekreacijo državnikov, ne njihovega opravljanja službenih dolžnosti. Kajpak so tudi tu Američani orali ledino. Eden njihovih najboljših predsednikov je bil na invalidskem vozičku. Slabši kot so postajali, bolj so se kazali v telovadnih hlačkah in supergah in s kakšno potno kapljo na čelu. Predzadnji je poziral z biciklom, pa še kolesarjenje mu ni šlo prav dobro in je parkrat v zabavo celega sveta lepo pogrnil.

Za kaj gre pri tem? Ne gre za razkazovanje moči in bogastva. Taka ostentacija je tako rekoč neločljiv moment vladanja. Ampak razkazovanje mišic je v modernem svetu nekako šlo iz mode. Niti ne gre za to, a se tudi v modernih ritualih vladanja vedno ali pokaže ali po nesreči vidi kos ali košček zasebnega življenja visokih politikov. Po drugi strani pa je njihovo vsakdanje delo, ki je neceremonialne narave, nefotogenično. Okravateni dedci in kakšna ženska tu in tam za pisalnimi mizami ali okoli konferenčnih miz ali v parlamentarnih klopeh ali za govorniškim odrom ali stoje in prekrižanih rok v pogovoru drug z drugim - kako neprivlačno, kako dolgočasno.

Ko je bila generacija politikov, ki so zdaj v zrelih letih, mlada, se je dogajalo nekaj, čemur se je reklo politika osebnega. In ker je bil dobršen del tistega tako ali drugače povezan z javnimi reprezentacijami spolnih vlog in praks, so nekateri sodelovali, še več pa se jih je škandaliziralo. Nekaj tistega, na kar lahko gledamo kot na subverzivni ali emancipatorični potencial onega dogajanja, se je iztrošilo, nekaj pa je bilo kooptiranega in udomačenega. In v nekem trenutku, ki ga še ne znamo natančno določiti, in po poteh, ki so še dokaj nejasne, smo prispeli do tega, da je osebno zasenčilo politiko. Javna podoba politika se je odlepila od njegovih političnih stališč (če privzamemo, da jih ima), pripadnosti in dejanj ter se obesila na njegovo "osebo": kako se oblači, kaj dela v prostem času, s kakšnim športom se ukvarja, s kom živi, kam gre na dopust, kaj je in pije in kako spi, kaj čuti in kako doživlja to ali ono. Celo pri tako radikalno nezanimivem pojavu, kot je, če ostanemo na domačem terenu, denimo Pahor, postanejo te podrobnosti naenkrat zanimive.

Najbolj osebno je seveda telo. V srednjem veku so imeli vladarji dve telesi, naravno in politično, in okrog tega razlikovanja se je spletel cel politični predstavni svet. Potem je nastopil novi vek in oblast je postala razosebljena, ločena tako od telesa vladarjev kot od teles vladanih. Ne tako davno smo imeli totalitarizme in najuspešnejši med njimi si je prilastil telesa vladanih in razglasil: "Dein Körper gehört der Nation" - tvoje telo pripada naciji, narodu. Politični voditelji so se izvzeli in so gledali disciplinirana telesa, kako množično telovadijo, delajo ali korakajo na fronto. Danes je situacija obrnjena: zdaj ljudstvo gleda telesa vladajočih. Toda to gledanje ne disciplinira gledanih, temveč tiste, ki gledajo. Gledajoče ljudstvo ne gleda, kaj in kako delajo vladajoči. Videti si želi, kako uživajo. In ne toliko, kako uživajo na oblasti, marveč v zasebnem življenju. Lep zgled tega je nedavna afera, ko je ministrstvo za kmetijstvo in druge zadeve vrnilo ubijalske pse v javnost. Vprašanje, ali je kdo imel seks s tistimi živalmi, je zasenčilo vprašanje neodgovornega delovanja oblasti, ki je smrtno ogrozilo javnost. Namesto demokratičnega nadzora nad delovanjem oblasti imamo demokratični voajerizem. Pri tem problem ni voajerizem kot tak, temveč voajerizem kot politična praksa: kot nadomestek za politični nadzor.

In tu pridemo do velikega nesporazuma. Demokracija je - naj ponovim, kaj pravi teorija - politični sistem, v katerem ljudstvo nadzira vladajoče. Paradoksni razvoj demokracije je pripeljal do tega, da so v najpopolnejši demokratični državi, kot se verjetno vsi spominjamo, postavili na ogled javnosti predsednika s spuščenimi hlačami, z golo ritjo. Ta pogled je bil tako veličasten, da nismo opazili, kako se je v grobem v istem času začel neustavljivo razraščati sistem popolnega nadzora nad prebivalstvom, nad ljudstvom in vsakim njegovim individualnim delom. Vse se registrira, vse se vidi. Ne le naše gibanje, finančne transakcije, elektronska pošta in telefonski pogovori. Ta nadzor je zdaj segel do naše gole kože, v naše spodnje hlače ali hlačke. To ni razvoj skrbi za našo varnost. To je politični razvoj. To je razvoj demokracije. Demokracija kot sistem nadzorovanja se je otresla spon, ki so nadzorovanje omejevale na nadzorovanje vladajočih. Dosledni demokratizem je terjal demokratizacijo nadzora. Demokracija je postala družba popolnega nadzora oblasti - nadzora oblasti, v kateri oblast ni predmet nadzora, temveč totalno nadzira vse živo. Ljudstvo lahko v zameno špega, kaj oblastniki v zasebnosti počnejo s svojimi telesi.