Malo je bila temu kriva narava njegovega profesionalnega dela. Novotarije, ki jih je počel, se niso gladko prilegale ustaljenim tirnicam akademskega pogona. Malo pa je bilo tako tudi zaradi politike. Gospod je bil namreč vse življenje politično angažiran. Zgodaj v karieri je, denimo, pomagal stavkajočim ladjedelniškim delavcem na nemškem severu. Pa ni bil kak radikalec. Radikalci so ljudem njegovega tipa rekli katedrski socialisti, kar je bila zaničljivka. Ampak, medtem ko so se vroče glave ali ohlajale ali jih je nosilo iz ene politične skrajnosti v drugo, je Tönnies ostajal zvest svojemu socializmu. Morda je pomagalo to, da ni bil strankarski človek. V socialnodemokratsko stranko je protestno vstopil šele, ko je Hitler prevzemal oblast.

Nacisti so ga, brž ko so se dokopali do oblasti, vrgli iz službe in mu ukinili vse dohodke. Tönnies je bil takrat malo manj kot osemdeset let star. Ampak z naše današnje perspektive bomo lahko brez težav razumeli, da ne kvalifikacije, ne ugled, ne starost niso ovira, ko v trenutkih družbenega pretresa oblast prevzemajo mularija z velikimi apetiti in skromnimi sposobnostmi ter zagrenjeni, maščevalni in moralno vprašljivi možje zrelejših let, ki kot ambiciozni mulci niso imeli take priložnosti. Tönnies se ni zlomil. Hotel je še par let živeti v krogu prijateljev, da bi jim, kot je rekel, lahko zapustil in izročil nekaj tistega, kar se mu je zdelo pomembno. Spominjajo se ga tudi, kako je s sprehajalno palico žugal rjavosrajčnikom.

Zakaj toliko besedi o Tönniesu? Navedel bi rad njegovo izjavo, ki je hudo nenavadna. Če vsaj malo vemo o tem, čigava je, od kod prihaja, ji bomo morda pripravljeni prisluhniti. In če ji bomo znali prisluhniti, nam bo lahko pomagala malo bolje razumeti naše čase.

Kot politični publicist je Tönnies ob neki priložnosti zapisal, da bi bilo treba politično polnoletnost priznati šele s tridesetim letom. Argumentacija je bila preprosta in, v lastnih koordinatah, prepričljiva. Tam okrog dvajsetega leta je človek dovolj zrel, da lahko začne skrbeti za svoje zasebno življenje. V tem pogledu mu je treba priznati polnoletnost. Ko je torej človek star približno dvajset let - dve leti manj ali eno več, vseeno - postane poslovno polnoleten. Znal bo sklepati posle in kaj zaslužiti, si ustvariti, kot se reče, dom in družino.

Mentalne in moralne sposobnosti, ki so potrebne za poslovno življenje, pa ne zadoščajo za vodenje javnih zadev. Odločanje o zadevah javnega, občega pomena terja drugačne kvalitete. Terja zrelost, pamet in perspektivo, ki jih dvajsetletniki še nimajo. Zato bi jih bilo treba pripustiti v javno življenje, k političnemu odločanju, nekoliko pozneje. Deset let pozneje, je menil Tönnies.

To zamisel bi bilo zanimivo postaviti v kontekst takratnega razmišljanja o politiki, zlasti na Nemškem. Ampak to ni mesto za kaj takega. Tu lahko na hitro pokažem na dve slabosti Tönniesovega predloga, potem pa pojasnim, kaj menim, da nam kljub tem slabostim lahko pove.

Prva slabost je bolj konceptualne narave. V ozadju Tönniesovega razmišljanja je gledanje na politiko kot, v osnovi, racionalen proces odločanja. Danes bi morali vedeti, da politika to ni. Natančneje, da je to le eden od možnih elementov politike. Ko se je Tönniesovo življenje nagibalo proti koncu, so v Nemčiji prevladali ljudje, ki so na politiko gledali zelo drugače. Tönnies je razumel, da je njihovo zmagoslavje pogubno, ni jih pa zares razumel. Njegova kritika nacistov je bila pogumna, zelo pogumna, vendar boleče neučinkovita. Na koncu je začel razmišljati o tem, da bi bilo treba proti nacistom nastopiti z orožjem. Toda tedaj je bilo za kaj takega že prepozno.

Druga slabost je s prvo povezana in korenini v zaupanju do ljudi, v veri, da se ljudje z leti spametujejo. Taka vera je lepa, ni pa najbolj na mestu. Starost ni nujno korektiv človeških slabosti. Prenekaterikrat lahko opazujemo, kako kdo, medtem ko si nabira leta, postaja vse neprijetnejši, kako neprijetne karakterne lastnosti, ki jih je imel že kot mladinec, z leti samo okostenijo ali postanejo še neznosnejše. Nekateri so, v tem pogledu, vedno isti, nekaterim začne na stara leta iti na otročje, tretjim spet se kaj premakne na bolje.

Skratka, staviti ne moremo ne na razumnost ne na odraščanje. Kljub temu pa ima Tönniesova zamisel produktivno jedro. Produktivno je njegovo razločevanje med poslovno in politično polnoletnostjo, med lastnostmi, ki so potrebne za vodenje poslovnega življenja, in tistimi, ki so nujne za sodelovanje v političnem življenju. Poslovna sposobnost ali uspešnost še ni kvalifikacija za politično odločanje. Dober poslovnež ne more biti dober politik (ali sploh politik) samo zato, ker je uspešen poslovnež. Biznis in politika sta različni in ločeni sferi delovanja.

In kje smo danes? Danes smo v slepi ulici, v katero nas je zapeljalo zmagoslavje prepričanja, da je svobodno tržišče temeljni družbeni regulativni mehanizem. V politiko se to prepričanje prevaja na nekaj načinov. Eden je, da poslovneži rinejo v politiko. So države, v katerih si lahko bolj ali manj odkrito kupijo politične položaje. Drugi je, da poslovni mogočneži kupijo politike. Prek financiranja volilnih kampanj, donacij strankam in pahljače koruptivnih prijemov poslovni interesi krojijo politične. Tretji je, da politiki svoje delo sprevrnejo v poslovno dejavnost. Nekateri temu pravijo mafijski posli. Ne vem, zakaj ne bi raje preprosto govorili o biznisu?

Tönniesov znanec Weber je govoril o politiki kot poklicu. Danes lahko govorimo o politiki kot biznisu. To je devolucija politike. Vsem se nabirajo leta, politika pa jih izgublja. Vodijo jo (politični) nedoletneži, ki nas vse infantilizirajo. To ni pomlajenje, še manj je očiščenje. To je nekaj takega, da mi pride na misel Giovenezza.