Nekateri vidijo v takratni ameriški kazenski politiki korenine, ali vsaj enega temeljnih kamnov, revščine, ki že dvesto let pesti nesrečni otok. Nekateri dokazujejo, da vlada kontinuiteta v ameriškem nasprotovanju neodvisnosti Haitija, odkar Haiti politično obstaja, od Jeffersona do Busha II. Ta je leta 2001 razglasil embargo na razvojno pomoč Haitiju, ker se je takratna vlada na otoku upirala neoliberalističnim pritiskom. Tri leta pozneje je ameriški predsednik dal ugrabiti haitskega predsednika Aristida in s Floride dostaviti njegovega naslednika.

Potres, ki je zdaj prizadel Haiti, je seveda naravna katastrofa. Ampak narava in obseg te katastrofe, ubijalski in uničevalni učinki potresa so v veliki meri sad politične katastrofe, ki je prizadela Haiti pred potresom. V kolikor toliko neodvisnih medijih vlada soglasje o tem, da sta na Haitiju ob tem potresu ubijali vsestranska razlaščenost prebivalstva in revščina. Natančneje, potres je bil tako uničevalen zaradi razlaščenosti in revščine, ki sta rezultat zunanjih političnih in ekonomskih pritiskov in diktatov.

Pri tem ne gre le za dokazovanje zagovornikom in promotorjem neoliberalizma, kako prav so vseskozi imeli njihovi kritiki, ko so opozarjali na destruktivnost neoliberalnega političnoekonomskega paketa. Tak triumfalistični "saj smo vam rekli" bi bil v danem trenutku, če nič drugega, neokusen. Revidirati je treba tudi del levičarske kritike. Menim, da po reviziji med drugim kliče Naomi Klein, prevedena tudi v slovenščino. Njeno tezo, da neoliberalci izrabljajo nesreče in katastrofe, ko so ljudje v šoku in je njihova pozornost obrnjena drugam, za uvajanje svojih eksploatacijskih, roparskih in uničevalskih politik, za razlaščanje in prisvajanje, velja vsaj dopolniti. Na Haitiju je bil šok rezultat vsiljenih neoliberalnih reform in njihove predzgodovine.

Radikalnost politike in ekonomije, ki sta na Haitiju ob tem potresu pustili za sabo toliko mrtvih, se kaže ne nazadnje v tem, da je sama katastrofa postala predmet eksploatacije, najprej politične eksploatacije. Tom Engelhardt, neutrudni ameriški disidentski publicist, je opozoril na zanimivo dejstvo. Pred potresom sta bila na Haitiju morda dva tuja dopisnika. Haiti je najrevnejša država v tistem delu sveta, in če zahodne oziroma globalne medije pustošenje in nesreča res tako zanimata, bi imeli veliko snovi za pisanje že pred potresom.

Medijska invazija je sledila potresu. V nekaj dneh so se na otoku utaborili poročevalci vseh velikih televizijskih mrež in časopisov. CNN je imela na terenu vsaj 44 ljudi. V Port-au-Prince so potegnili celo dopisnico iz Kabula. Fox jih je imel 25. Približno take ekipe so imeli tudi CBS, NBC in ABC. To je bila največja ameriška televizijska mobilizacija po cunamiju pred šestimi leti. Novice iz sveta so postale novice s Haitija - 24 ur na dan.

In kaj je bilo medijsko sporočilo? Bili sta, in še vedno sta, dve glavni sporočili. Prvo je dobrota, altruizem, radodarnost in požrtvovalnost zahodnih humanitarcev, začenši z ameriško vojsko. Drugo je divjaštvo domorodcev.

Prvo sporočilo se je med drugim hranilo z zgodbami o morda 150 rešenih iz ruševin, ne s tisoči in desettisoči, ki so ostali zakopani, ne z nepreštetimi mrtvimi. Rešitve so imenovali "čudežne". Reševalci iz civiliziranega sveta so delali čudeže. To je jezik verske misije, ki krepi in utrjuje našo vero v nas same. Naši reševalci so odrešeniki nesrečnih tega sveta. Nesrečo drugih imamo radi, da lahko imamo radi same sebe. Bolj ko je ozadje grdo, bolj smo si lahko všeč, bolj samovšečni stojimo v ospredju.

Potem je tu izraelska samopromocija. Izraelci so bili prvi, ki so na Haitiju postavili poljsko bolnišnico. Ekspresno so poslali tja 200 zdravnikov, medicinskih sester, vojakov in prostovoljcev. O svojih humanitarnih dosežkih učinkovito poročajo doma in po svetu. Izpod ruševin so potegnili ducatih živih. Domorodce so naučili peti izraelske pesmi, Heveinu šalom itn. Domorodka, ki je rodila v njihovi bolnišnici, je otroka imenovala Izrael. Nekdanji predsednik Clinton jih je pohvalil. Vse same udarne novice: "Zdaj nas imajo radi!" Pozabimo na Gazo.

Takega gradiva je še veliko. Veliko bi se dalo povedati o politiki deljenja humanitarne pomoči, o njeni neučinkovitosti, o rivalstvu med velikimi silami, ki pomoč podrejajo propagandnim ciljem in političnim kalkulacijam. A poglejmo na hitro še drugo sporočilo. O domorodcih, ki kradejo in ropajo, ki so nasilni in se sicer ne znajo obvladati. Jefferson je haitske vstajnike proti suženjstvu imenoval ljudožerce. Danes je naša središčna svetinja lastnina, privatna lastnina, zato je lik domorodskega izgrednika skrunilec zasebne lastnine.

Ko gre za države, velja pravilo, da nuja ne pozna zakonov. In države ali državni voditelji potem lahko ravnajo, kakor se jim zdi primerno za ohranitev države in politično preživetje. Če črnec sredi ruševin, ko se je razsul tudi civilni red, iz sesute trgovine vzame paket mleka v prahu, je ropar. Če ga ulovijo policija, ki ne more poskrbeti za preživetje ljudi, more pa loviti tiste, ki se trudijo preživeti, in zahodni poročevalci, bo njegova slika obšla svet: Poglejte, taki so. Ropajo in kradejo, okoriščajo se z nesrečo, ne spoštujejo zakonov. Mi, ki smo jim prišli pomagat, smo si zato lahko še bolj všeč. Obenem pa imamo razlago za to, zakaj oni živijo v taki mizeriji. Saj ne more biti drugače, takšni, kot so... Sami so si krivi.