Novinarji, zbrani na rednem letnem ankaranskem srečanju Društva novinarjev Slovenije, se nismo slepili: ob vseh zunanjih dejavnikih, ki silijo medije v vse večje rumenosti, se je treba redno, tako rekoč terapevtsko, znova in znova posvetiti samorefleksiji lastnih napak. Ena najbolj očitnih je prav ta, da novinarji, še bolj pa uredniki slabo presojajo tako pomen dogodkov kot vlogo medijev v njih. Novinarske ekipe tako obsedeno tekajo za tretjerazrednimi manipulacijami politikov, pustijo se instrumentalizirati od "naših virov", ki precizno, točkovno spuščajo v obtok tiste informacije, ki jim v nekem trenutku koristijo, pa naj gre za politični ali ekonomski interes, v medijskih hišah zganjajo konkurenčno histerijo - kdo bo poročal prej, kdo več, kdo bolj ekskluzivno, bolj popoprano - medtem pa veliki igralci veselo nemoteno naprej igrajo svoj poker, v katerem ob vsaki izgubi partije nam, ne sebi, slečejo še en kos oblačila.

Dan po teh razpravah se je v Ljubljani manifestirala realnost v svoji najbolj sivi obliki. Na deset tisoče ljudi je na cestah skušalo dopovedati kraljem, da se ne držijo ne svojih bazičnih ugotovitev (koliko denarja je potrebnega za osnovno košarico, niso izračunali sindikalisti, ampak vladne službe) ne svojih najbolj razglaševanih in zdaj že močno razglašenih obljub. Še več, le nekaj dni pred demonstracijami jim je Pahor še posul soli na rano (le zakaj mu Križanič ni svetoval, naj molči?): povedal je, da je 600 evrov minimalne plače nerealnih in da je liberalni socialist. Slišalo se je kot: "Fantje, tole je ultraliberalni kapitalizem, znajdite se sami!"

Diskurzi na strani ekonomske moči v zvezi z zahtevo po 600 evrih minimalne plače so bili sramotno demagoški: če direktor GZS Samo Hribar Milič po nemarnem primerja to zahtevo z ludističnim uničevanjem strojev v 19. stoletju (res po nemarnem, kajti nihče ne uničuje strojev, res pa je, da se v sindikalnem boju vedno majejo tla debelim mačkom), bi moral seveda iz tega logično izpeljati sklep, da je položaj delavcev enako slab kot v najmračnejših časih zgodnjega kapitalizma, da smo torej naredili ogromen korak - 200 let nazaj! Ravno ta njegova izjava dokazuje, da je skrajni čas, da se nekaj radikalno spremeni, kajti če je kdo ludist v tej državi, ki ne uničuje strojev, ampak ljudi, brez katerih stroji niso nič vredni, potem so to tile dečki.

Tudi večina ekonomistov in politikov si je, kot običajno, privoščila domnevno teoretično razglabljanje, kaj bi to zvišanje plače v številkah pomenilo za ohranitev podjetij v kriznih časih, pri tem pa so seveda gladko spregledali, da ne gre le za ekonomsko, ampak tudi družbeno vprašanje pravičnosti, da temeljijo delavske zahteve v veliki meri na drugačnem razporejanju denarja znotraj podjetij ali zavodov, na zmanjševanju plačnih nesorazmerij. In: koliko ekonomistov, vladnih uslužbencev ali novinarjev je v resnici postavilo pod mikroskop tiste najbolj pereče firme z najnižjimi dohodki in skušalo ugotoviti, kaj bi ta prerazporeditev dohodkov pomenila? Kakšen je denimo delež minimalnih plač v podjetjih s sto najbolje plačanimi direktorji v državi? Koliko denarja bi bilo potrebnega, da se najslabše plačanim zagotovi 600 evrov? Za koliko bi bilo treba znižati plače in nagrade vodstvom, dividende in dobičke lastnikom? Seveda se ta vrhuška upira in grozi, da bodo šle firme v franže, po tihem pa računa, kje in komu bo vzela, če jo vlada v to zares prisili. Gre torej za dvoje: je Slovenija postala država, kjer je osnovno, človeka nevredno plačilo stvar politično-kapitalskih mešetarjenj? In zakaj lastniki in uprave ne nosijo bremena svojega slabega dela ali splošnih kriznih okoliščin enako kot delavci? Zakaj je kriza le za ene?

Nekatera podjetja bodo morda res propadla, a resničnih podatkov o tem, koliko je takih, koliko pa onih, v katerih bi se to dalo narediti, če bi vodstva in lastniki popustili pri svojih privilegijih, nima nihče.

Če bi jih namreč država imela, bi se lahko lotila reševanja problema, ne pa njegovega zapletanja. S podatki bi namreč lahko konkretno pokazala na realne posledice dviga minimalne plače, javnosti, delavcem in sindikatom bi lahko ponudila jasno sliko in načrt, kako je to mogoče izvesti, ne da se povzroči nove težave ljudem in državnemu proračunu.

Enako je s pokojninsko reformo. Sindikalisti niso naivni, jasno jim je, tako kot vsem razumnim ljudem v državi, da število upokojencev narašča in je treba ukrepati. Namesto da bi vlada pripravila natančne izračune in jasno strategijo neizbežnega daljšanja delovne dobe, pri tem pa seveda zastavila čim mehkejši prehod, postopno daljšanje (denimo mesec dni na leto in to od januarja naprej), možnost starostnega prehoda na polovični delovni čas, premestitev iz naporne proizvodnje v manj naporna dela itn., ne pa neke absurdne ideje o letu, od katerega naprej naj bi vsi še za pet let obsedeli na stolih, na katere se bo že tlačila še ena, mlajša zadnjica, če bi vlada pripravila sovisen progam zaposlovanja mladih in če bi seveda upoštevala posebnosti nekaterih poklicev, kjer bi bile potrebne izjeme, danes ne bi tiščala glave v pesek, ampak bi se pogajala, iskala kompromise in soglasja, boljše rešitve. Tako kot je to pred mesecem naredila Irma Pavlinič Krebs. Zakaj ni ona predsednica vlade?

Kar pa zadeva zdravstveno reformo, ta je zaradi najbolj krvoločnega, zdravniškega lobija v državi najtrši oreh. Tukaj gre za ogromen denar, največjo nepreglednost in najmanjšo podporo politike ministrom za zdravstvo, ki so se kdaj lotili tega nedotakljivega carstva - človek bi rekel, da politiki nikoli niso sedeli eno uro v čakalnici, da pa morajo vrniti številne usluge tistim, ki so jih spravili mimo vrste. Žrtve te trdnjave javno-zasebnih zvitorepcev in popolnoma neučinkovite organizacije zdravstva so tudi vsi dobri zdravstveni delavci, ki niso nič krivi. A v prvi vrsti so žrtve bolniki, še posebno tisti z najnižjimi dohodki, ki čakajo v vrsti le zato, ker gospod doktor pravkar deluje "privat".

21.000 ljudi prejme 482 evrov bruto na mesec. Le blaznež ali popolni cinik si upa zahtevo po dvigu te plače razglasiti za neprimerno. In le politični samomorilec je zmožen tako malo dostojnosti do svojih volilcev.