Mlade punce imajo Zaro in H&M, kjer menjajo cenovno ugodne kolekcije hitreje kot naša vlada ekonomske strategije, starejše gospe pa celo vrsto svetovno uveljavljenih blagovnih znamk, ki za razliko od Murinih kostimčkov izvabljajo želene reakcije tudi na koncertih Zlatega abonmaja v Cankarjevem domu in na Dinersovi zabavi v Monsu.

Mura je ostala nekje vmes, nekje med Zaro in Max Maro, kar pomeni, da ni bila za nikogar. Študentka za Muro nima denarja, ko pa ta študentka diplomira in se zaposli ter se s prvo plačo v žepu odpravi po en pravi kos, ki ga vsaka prava poslovna ženska mora imeti, na Muro niti pomisli ne. Mure pač ni v Milanu, ni je v Londonu in ni je v New Yorku, čeprav so to dejstvo vodilni v prekmurskem gigantu zadnja leta drug za drugim ignorirali in se navzven trudili dajati vtis, da Murine kostimčke in obleke nosita Michelle in Barack Obama. Pa jih še Katarina Kresal in Borut Pahor ne.

Dejstvo je, da je Mura danes bolj kot kar koli žrtev zablode o lastni veličini. Če bi si v Prekmurju že pred leti skromno priznali, da njihove nekoč opevane kakovosti današnji kupci niso pripravljeni prepoznati in da je vrednost njihove fantomsko fetišizirane blagovne znamke pač kritično padla, bi morda pristali na spremembo taktike in ne bi vztrajali v zase pogubnem kosanju z najprestižnejšimi proizvajalci. Mura je bila tako v resnici zadnja leta še najbolj podobna Tomažu Domicelju, torej nekomu, ki že dvajset let jamra, ker ga nihče ne posluša, hkrati pa nima znanja, energije in volje, da bi se prilagodil sodobnim časom. Problem je le v tem, da Domicelj še danes lahko živi od tantiem za svoj hit komad Slovenskega naroda sin, Mura pa od hit kostimčka iz leta '74, v katerem sta takrat blesteli Savka Dabčević Kučar in Milka Planinc, na žalost ne more.

Pa vendar vse to človeku ne pomaga, da si ob misli na tri tisoč ljudi, ki bodo vsak čas ostali brez dela, ne bi zaželel, da se vendarle najde še en način, da se tej isti Muri, takšni kakršna pač je, pomaga ostati pri življenju. In čeprav mi je bilo kot vsakemu racionalnemu človeku popolnoma jasno, da vse to nima nekega pravega smisla, sem si naposled dejal, da jih dajmo pač pustiti še malo prisesane na iztrošene državne aparate in omogočimo številnim Murinim delavkam, da še nekaj časa dobivajo plačo. Zato sem tudi naročil Murino solidarnostno majico za 14,99 evra.

A ob naročilu si nisem niti v sanjah predstavljal, da bodo to Murino majico, ki naj bi pomagala reševati delovna mesta prekmurskih šivilj, šivali v Maroku. Da, prav ste prebrali. Na majici piše "Made in Morroco" in je znamke Fruit of the Loom. V Muri so nanjo samo natisnili napis "Mura - since 1925". Kdo je tu zdaj nor, se sprašujem. Jaz, ki iz solidarnosti kupujem majico in namesto bržkone mizerno plačanih maroških šivilj, ki so jo sešile, plačujem naše, ki je iz meni neznanih razlogov niso, ali tisti genij, ki se je domislil, da bi bilo najbolje, če majic ne sešijejo sami, ampak jih naročijo pri drugem, cenovno ugodnejšem proizvajalcu, a mu hkrati ni kapnilo, da s tem javno razglaša nesmiselnost reševanja lastnega podjetja?

Če je namreč jasno, da z lastnim šiviljskim obratom pri Muri sploh ne morejo izdelati majice, s katero bi lahko služili denar, tudi ko ljudi v nakup silita usmiljenje in tovarištvo, potem je res na mestu vprašanje, ali je morda napočil čas, da se na naslednje majice iz Maroka natisne napis "Mura - since 1925 to 2009". Bilo je lepo, dokler je trajalo.

Bojim se namreč, da mi bodo, če nam Muro tudi tokrat uspe rešiti, že naslednje leto ponujali novo majico, ki bo takrat morda šivana na Tajskem ali v Vietnamu, in da se bo dokončno izkazalo, da to ni enkratna akcija, ki bi Muri končno pognala svežo kri po žilah, temveč da lahko Mura preživi zgolj, če se vsi mi iz solidarnosti do njenih šivilj dokončno odpovemo vsem armanijem tega sveta.

A to hkrati pomeni, da bi se iz istega razloga morali odpovedati tudi Sparu in Leclercu in hoditi le še v Mercator, točiti bencin le na Petrolovih črpalkah in počitnikovati zgolj na slovenski obali. In vse lepo in prav in kupujmo slovensko in bodimo solidarni in podpirajmo domače gospodarstvo in ohranjajmo delovna mesta in preprečujmo revščino in čuvajmo tradicijo pa vse te fore, a to le pomeni, da se vračamo v obdobje zloglasnega mračnega socializma. Če se ne motim, je namreč večino ljudi, ki nelepo govorijo o tistih časih, motilo prav to, da so imeli na izbiro le Muro in Labod, medtem ko so po obleke Hugo Boss in čevlje Baldinini morali hoditi čez mejo.

Kaj naj torej počnemo s to nesrečno Muro, to najnovejšo tiskarno v Sloveniji? Pustiti tri tisoč ljudi na cesto je nekaj, kar si nobena politika ne upa storiti. Še več, tega si še noben kolumnist ne upa zapisati. Sploh zato, ker nam je vsem jasno, da so ti ljudje, ki so zdaj ogroženi, pri vsej tej zgodbi še najmanj krivi. Morda jih je res preveč, a tudi to ni njihova krivda. Zmanjševanje števila zaposlenih je bržkone neizogibno, a tudi to ni primarna naloga ljudi, ki se bodo lotili reševanja tega hirajočega nacionalnega ponosa.

Primarna naloga je predvsem razmislek, kako na sedanjih trhlih temeljih v prihodnosti postaviti trgovsko podjetje, ki mu ob lastnem šiviljskem obratu nikoli več ne bo prišlo na misel, da bi majice naročalo iz Maroka. Še majhnim otrokom je najbrž jasno, da če majice naročaš iz Maroka, lastnih šivilj enostavno ne potrebuješ.