Medtem ko je gibanje v Franciji povezano z znanimi obrazi, kot sta Adele Haenel in Judith Godreche, v Italiji zvezdnic, ki bi podprle gibanje, ni. A počasi vendarle prihaja do sprememb.

Po zgledu ameriškega gibanja #MeToo je nastal italijanski #quellavoltache (Takrat, ko...), ki je spodbudil objave na družbenih omrežjih, ki vsebujejo pričevanja z obtožbami režiserjev in producentov. Vendar po besedah Domizie de Rosa iz združenja Ženske pri filmu, televiziji in v medijih Italija "niso sprožile pričakovanega razmisleka ali odziva industrije in institucij".

Organizacija Amleta je sicer med letoma 2021 in 2023 zbrala pričevanja 223 žrtev spolnega nasilja v zabavni industriji, vendar o njih nobena ni želela javno spregovoriti.

Kot je povedala Cinzia Spano, predsednica organizacije Amleta, ki so jo leta 2021 ustanovile igralke v boju proti nasilju na podlagi spola v zabavni industriji, gibanje #MeToo v Italiji deluje drugače kot drugod. »Imena in pričevanja težko pridejo v javnost, saj obstaja kultura molka, žrtve napadov so deležne agresije,« je še dodala.

Pomanjkljiva kazenska zakonodaja

Virginia Dascanio, odvetnica, ki zastopa žrtve spolnega nasilja, obžaluje, da pojem privolitve ni vključen v italijanski kazenski zakonik. "Vsakič znova dokazovati odsotnost soglasja ali protest je zelo zamudno," je povedala. Poudarila je, da kljub temu obstajajo pravna orodja in da je treba predvsem spremeniti odnos do žrtev.

Po besedah igralke Francesce de Martini je Italija na tem področju še vedno precej nazadnjaška. Vendar upanja ne izgublja. "Vidim, da je mlajša generacija veliko bolj pozorna do teh vprašanj," je povedala

Tudi večja prisotnost žensk v filmski industriji je po mnenju asistentke režiserja Valentine Vincenzini spodbuden znak. "V produkciji je več žensk in celo režiserk," je povedala in dodala, da se v svojem delovnem okolju počuti veliko bolje kot pred desetimi leti.