Naravni arktični fenomen, ko sonce vztrajno sije čez nočno nebo, je doživetje, ki ga osebno dobro pozna tudi pevka in performerka Zvezdana Novaković ZveN, ki je na severu študirala, ustvarjala in živela. Bil ji je v navdih za projekt Midnight Sun / Polnočno sonce, ki ga bo julija predstavila na festivalu ljudske glasbe na Islandiji (Siglufjörður Folk Music Festival) z islandskim godalnim Jökla quartetom, še prej pa ga bomo, s slovenskim godalnim kvartetom, slišali pri nas – premierno nocoj v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. V kvartetu so violinistki Ana Mezgec in Mojca Batič, violistka Barbara Grahor Vovk ter violončelistka Zala Vidic.

Islandska glasbena dediščina

Na islandskem festivalu je že pred dvema letoma vodila delavnico ljudskega petja in nastopila kot solistka. »Ta mir, širino, jasnost, prostor, kjer se lahko spočiješ v glasbi, črpam od avtorjev s severa, kot je denimo estonski skladatelj Arvo Pärt, ki mi je vzor, kako odpirati neke tridimenzionalne prostore miru v glasbi. Nasploh me dandanes moti zelo skompresirana glasba, njena visoka jakost s preveč informacijami in nič vsebine – in jaz tukaj stopim v drugo smer, kjer se lahko ustavimo ob močni, globoki vsebini. Odpiram sicer zelo težke teme, ampak jih osvetlim z nekim mirom.«

Vsak projekt Zvezdane Novaković je samosvoj in vreden pozornosti, vedno zraven vabi druge umetnike, si zamisli nove kombinacije in situacije. Na vprašanje, ali že ob gradnji ideje ve, kdo bo recimo prvi violinist, pravi, da »projekti rastejo iz majhne ideje. Včasih preizkusim le kanček projekta z eno pesmijo in neko simbolično zasedbo, simboličnim orkestrom, da vidim, ali me ta smer zanima. Ampak da pride do končne ideje, je potreben čas. Želja, da bi sodelovala z godalnim kvartetom, izhaja že izpred sedmih let, tisti projekt sem potem izpeljala s kvartetom saksofonov Roya.«

Za Polnočno sonce si je zamislila zvok, ki je podoben glasu, ki je inštrument, zelo krhek, rustikalen, ima velik razpon in lahko glasbenik igra note vmes, torej tudi kromatiko, malizme, glissande in vse druge interpretacije. »Ob godalnem zvoku je tokrat tudi veliko elektronike, ki pa ne zveni 'klubsko', ampak kot orkestralni inštrument, ki odpira nove sfere, nove frekvence, denimo zelo visoke in nizke frekvence, ki jih morda na prvo žogo ne prepoznamo, ampak nekaj vzbudijo v našem telesu. To je moj najbolj intimen projekt doslej, kjer govorim o žalosti, izgubi, koncu, odpiram tudi temo vojne skozi svoje prednike. Srečam se sama s sabo kot deklico, z majhno Zvezdico, in tudi z njo spregovorim,« pravi.

Neoklasična kompozicija

Glasbo je v tem projektu postavila v neoklasično obliko, kjer gre za zmes klasične glasbe in pridiha nečesa novega, svežega prek repeticije, iskanja raznih zvokov ter kombinacije akustičnega glasbila, glasu in elektronike. »Vstopam spet v neko novo sfero. Znana sem po tem, da rada mešam stile, ker sem pač vse to študirala in je vse to del mojega izročila, če lahko tako rečem. Zato je tudi ta moj neoklasični projekt zelo podprt z ljudskim zvokom. Sicer avtorskih pesmi, so pa notri tudi skladbe, ki so ljudske, kajti zapojem s svojimi babicami, pesmi, ki so jih one pele.«

Samostanski ambient Galerije Božidarja Jakca je po njenem izjemen prostor, tja se pogosto vrača, da se napolni, da se umiri. Takim lokacijam, kjer lahko najdemo mir, je posvetila skladbo Divje jagode. »Ta galerija in to prekrasno polje s skulpturami je okolje, kamor grem, ko sem jezna, žalostna, izgubljena. Grem na romanje v galerijo,« še pravi umetnica. Projekt sta podprla galerija in JSKD Krško.