Zdi se, da je treba izpostaviti, da se državo dela za njene državljane, ne pa da je bil v primeru Slovenije to projekt skupinice tako imenovanih osamosvojiteljev. Na svojih hrbtih zdaj občutimo, kakšen miš-maš nastane, če države ne delaš za ljudi.

Kljub temu pa tej peščici ljudi taisti državljani gredo na roko in volijo v resnici tiste, ki jih najbolj »sovražijo«. Če bi le malce pomislili: furanje države mineva zlasti v prizadevanjih posameznih političnih strank, da bi se dokopale do oblasti. Poziciji, ki je že na oblasti, ta prizadevanja niso potrebna. Nasprotno pa so ta prizadevanja jedro aktivnosti opozicije. Pozicija si le prizadeva obdržati oblastni položaj, to pa počne tako, da se brani vseh »udarcev« opozicije (ki jih ta razglaša za legitimne). Zato bi moralo biti ljudem jasno, da je glavni akter tega miš-maša opozicija, ki ovira kakršno koli delovanje pozicije, tudi tisto, ki bi lahko bilo v prid državljanom. Žal so ti ukrepi take vrste, da njihovi učinki niso takojšnji, zato državljani njihove pozitivnosti ne uvidijo. Kar pa ponuja mnogo »štofa« za kritiziranje pozicije s strani opozicije. Poleg tega opozicija uporablja še »udarce pod pasom«, ker zlonamerno interpretira predloge pozicije (iz njih iztrga posamične besede in stavke tako, da jih lahko obrne v kritiko pozicije). To njihovo metodo sem že prikazal.

Če vzamemo primer iz basni, ko polž zleze čez dan po zidu navzgor za 1 m, čez noč pa potem zdrsne nazaj dol za skoraj 1 m. Kdaj bo (če sploh bo) prilezel na vrh? Tako je z demokracijo v Sloveniji: trenutni oblastniki dvignejo (življenje v državi), potem pa pride na oblast opozicija, ki najprej potolče vse od prejšnje oblasti in začenja na novo (spet z prejšnjega izhodišča, torej z ničle). Ne dogaja se tako kot v zrelih demokracijah, da druga opcija nadaljuje tam, kjer je končala prva. Da opcije niso sposobne nadaljevati tam, kjer je končala prejšnja, pa je značilnost nezrelosti ljudi (ki so konec koncev sestavni del posameznih opcij).

Nihče se ne želi »ponižati« (priznati, da so imeli prav tudi njihovi politični nasprotniki). Kar spominja na drugo basen. Oven in kozel sta vzvišeno vsak s svoje strani korakala po ozki brvi čez reko. Na sredi sta se srečala in se ponosno spopadla. In oba končala v reki. Od takrat, tako basen, se kozel in oven drug drugemu že na daleč klanjata. Tako tudi suha prideta čez omenjeno brv.

Ker pozicija in opozicija ravnata tako kot oven in kozel z začetka basni, pademo z njima vred v reko tudi državljani (in se v njej davimo in utapljamo). Videti pa je, da je tega vzvišenega in nestrpnega ravnanja nasprotujočih si opcij vedno več (ne pa vedno manj). Zlasti v ZDA, po katerih se zgledujemo in počepnemo z Evropo vred pred njimi kakor kura pred petelinom. Slabo se nam torej piše.

Uroš Blatnik,                             univ. dipl. psih., Ljubljana