Tudi (kvazi)mirovno srečanje glede Ukrajine v Švici ni pripomoglo k miru. Kot tudi ne pošiljanje vedno novega orožja ter stanje in številni mrtvi na bojiščih. Vse to le potrjuje, da niso odpravljeni ne samo vzroki za vojno, temveč tudi ni primerno vojno reševanje sporov. Mediji poročajo o popolnjevanju enot na bojiščih, tako na ruski kot na ukrajinski strani, s kriminalci oziroma obsojenci iz zaporov. A vendar se zdi, da je največ »kriminalcev« kar na oblasti. Nedavno odsekana glava ukrajinskega vojaka in »razstavljena« na uničenem ukrajinskem transporterju je rezultat »nadzorovanega« sovraštva in patologije vojne, saj so ruski vojaki menda prejeli ukaz, da to storijo. Povedno. Ne glede na takšne vojno propagandne poteze obeh strani, je vse skupaj že v osnovi nesprejemljivo.
Hkrati pa bi morali vsi odločujoči politiki, tudi naši slovenski, razumeti in imeti dovolj pripravljenosti ter znanja za prekinitev te morije. Tega tudi naši izvoljeni predstavniki do sedaj v ukrajinskem primeru še niso dokazali. Prej nasprotno. Izgleda, da jim je neznan 124. člen ustave, ki govori o tem, da pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.
Vsekakor pa je hoja po tankem ledu vseh odločevalcev vsak dan bolj nevarna. Pajdašenje ruskega predsednika Putina s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom s ciljem poenotiti vojaško sodelovanje je pričakovana. Pravzaprav bi bilo nevarnejše le še vojaško sodelovanje Amerike, Rusije in Kitajske. Ne nujno v tem vrstnem redu. Morda samo dveh, katerekoli navedenih.
Tudi dogajanja v Gazi in genocidno ravnanje Izraela so ob nemoči mednarodne skupnosti ter moči ZDA pričakovana in nečloveška. Morda bi pa bilo treba opozoriti izraelske zločince, da bodo morali finančno povrniti vsa uničenja, ki so jih povzročili. Skozi »finančno« opcijo bi morda vključno z Američani bolj dojeli posledice nečloveškega ravnanja. Ne da bo Evropa nosila breme denarnih škod porušenih bolnic, šol in bivalnih objektov v Palestini. Da o smrtih sploh ne govorimo v številkah. Bilo bi več kot nedostojno. A preračunljivcem morda bolj razumljivo. Jasno vsakomur, razen tistim, ki nočejo razumeti.
Če bi toliko denarja, kot ga vsi omenjeni vlagajo v orožje, namenili v sobivanje, bi bil raj na zemlji. Slovenija je po prispevku BDP za obrambo v letu 2024 v Natu na predzadnjem mestu z 1,29 % oziroma v absolutnem znesku z 949 milijoni dolarjev oz. 880 milijonov evrov. Še morda zanimiva številka, da so pri porabi sredstev za vojsko v Natu na prebivalca pri vrhu ZDA z 2239 dolarjev, Slovenija pa jih porabi 339. Po poročanju Dnevnika gre pri vseh navedenih številkah za ocene.
Pravzaprav si človek želi, da bi Slovenija izpadla iz te vojaške »nogometne lige«. Ne zato, ker bi ne bil pripravljen braniti Slovenije in njene suverenosti, tudi EU, temveč zaradi napadalnih teženj Nata v svetu. Če bi vsaj del tega denarja in predvsem oblastnih prizadevanj namenili za mir in sobivanje, potem bi res lahko postali druga Švica. Ampak zato rabimo drugačno razmišljanje in ravnanje. Predvsem pa, dokler si z vsemi silami prizadevamo za vojno, je mir pač izključen. Z »obrambnim« Natom ali pa brez njega.
Le zakaj nimamo več državotvornih in treznih ljudi na oblasti, pa je bolj vprašanje za nas državljane in volivce. Pajdašenje vseh militaristov od Putina do Kim Džong Una, od Bidena do Natanjahuja, od Ursule von der Leyen do Zelenskega ter še koga in podpora njihovemu ravnanju pa absolutno ne pelje v pravo smer. Čeprav z nekakšnimi enostranskimi »mirovnimi« prizadevanji v Švici. Do kdaj le? Slovenija pa je s svojim ravnanjem že zdavnaj izgubila mikavnost Švice kot svojega cilja. No, pa če sem pošten, tudi »ljubezni« do Nata z vsemi vojnimi različicami. Enostavno nočem tuliti z volkovi.
Miloš Šonc, Grosuplje
