Za pet poslancev z desne strani je bilo tako dovolj nabrati 38,31 % vseh glasov, za štiri poslance z leve pač 40,39 %. Prvim je namenilo svoje glasove 255.811 slovenskih volivcev, drugim 269.763. Ali z drugimi besedami – vsakega slovenskega »desnega« poslanca je poslalo v Bruselj le 51.162 slovenskih volivcev, vsakega »levega« pa njih kar 67.441. Vse po veljavnem volilnem sistemu, ki mu ne ugovarjam, ampak le statistično prikažem posledice.

Popolnoma isti slovenski volilci (dobrih 41 % vseh), ki jim izbrani poslanci in stranke prav radi priznavajo treznost in veljavo pri svojem odločanju, pa so se opredeljevali tudi za štiri referendumska vprašanja in tam v vseh teh primerih z večjo ali manjšo absolutno večino pritrdili pogledom levosredinske (nikakor ne desnosredinske) strani slovenske politike. Kar nikakor ni šteti za zmagoslavje desne strani. In zato se slednja pri referendumih veliko ne zadržuje.

Zlasti je zanimiva velika (dobrih 70%) naklonjenost teh istih (!) volivcev preferenčnemu glasu, zoper katerega se je na vse kriplje že leta borila stranka SDS. In tako zoper mnenje teh njenih volivcev, ki mu v tem primeru nespoštljivo selektivno ne zaupajo. SDS nasprotuje preferenčnemu glasu, ker da bi bo to »siromašilo« podeželje. V Bruselj pa gredo poslanci te stranke, ki so doma iz Ljubljane (2), Kranja in Škofje Loke (le-ta se je izobraževala v ZDA, Londonu, Bruslju …), za las pa je bil ob to službo še en iz Ljubljane.

A kaj bi to. Vodja največje slovenske opozicijske stranke je 9. 6. 2024 zvečer dejal: »Tranzicijska levica takega poraza v Sloveniji še nikoli ni doživela in upam, da bo to sporočilo sprejeto.« A kot kaže sporočilo štirih referendumov, ne bo povsod sprejeto in enako doživeto. Čeravno so tudi tu vsega zaupanja vredni volivci znali »ločiti zrno od plev« (citat J. J. v isti izjavi).

Igor Mravlja, Ljubljana