Keir Starmer, največji volilni zmagovalec po Tonyju Blairu leta 1997, je bil mož beseda. Obljubljal je, da bo ukinil med brexitarji, desničarji in skrajnimi desničarji, ne samo na Otoku, priljubljeno nehumano tako imenovano ruandsko politiko, znano tudi kot »ruandski azilski načrt«.
Mrtva in pokopana
Ukinil jo je že med prvo premiersko tiskovno konferenco pred Downing Streetom 10, ko je dejal, da je »politika izgona beguncev v Ruando mrtva in pokopana«. »Nisem pripravljen nadaljevati s temi prevarami,« je dejal premier Starmer, ki se je kot odvetnik naredil na področju človekovih pravic. Te so, ko gre za nezakonite priseljence oziroma prosilce za azil, zadnja skrb desnice in populističnih desničarskih agitatorjev. Eden od njih je brexitski zastavonoša Nigel Farage, ki se mu je vendarle posrečilo (v sedmem poskusu) postati poslanec, poleg še štirih kandidatov njegove stranke Reformirajmo (v čim bolj desničarsko) Združeno kraljestvo.
Bolna ruandska politika, domnevno »prostovoljni program odstranitve (nezakonitih priseljencev oziroma prosilcev za azil)«, ki se je pojavil leta 2022, ko je bil premier Boris Johnson, je britanske davkoplačevalce stala že okoli 290 milijonov funtov. Britansko vrhovno sodišče in evropsko sodišče sta ga razglasila za nezakonitega, a je Starmerjev konservativni predhodnik Rishi Sunak izsilil sprejem »zakona o varni Ruandi«, ki je Ruando kljub nasprotnim trditvam organizacij za človekove pravice razglasil za varno državo.
Sunak je upal, da bo s pomočjo ruandske politike ostal na Downing Streetu 10. Prvi val odstranjevanja je napovedoval za sredino julija (po volitvah, s katerimi je pridelal največji poraz konservativcev v zgodovini). Sunakova vlada je proti koncu svoje vladavine na podlagi tega zakona šokantno priprla vrsto azilantov med pogovori o azilu z uradniki notranjega ministrstva. Predstavnica nove, laburistične ministrice Yvette Cooper je potrdila, da so jih 218 med volilno kampanjo izpustili na prostost.
V Ruando le en
nezakoniti priseljenec?
Ni zares jasno, koliko so jih že »odstranili« v Ruando. A vse kaže, da so, vsaj iz Britanije, v dveh letih odstranili le enega nezakonitega priseljenca oziroma prosilca za azil, in sicer 1. maja. Bil naj bi edini, ki je sprejel »podkupnino« za (prostovoljni) izgon, 3000 funtov v gotovini. Vse, kar so o tem uradno povedali v Britaniji, je bilo, da je eden od azilantov »izčrpal vse pravice za to, da ostane v Britaniji«. Ruandska vlada pa je takrat potrdila, da je neuspeli prosilec za azil priletel v Ruando iz Londona.
Starmer, ki je trenutno v središču pozornosti na svoji mednarodni premieri – na vrhu Nata v Washingtonu, je zelo hitro »usmrtil in pokopal ruandsko politiko«. A s čim jo bo nadomestil oziroma kako bo stopil na prste nezakonitemu priseljevanju ljudi v čolnih, ki ga zahteva večina Britancev, katerih motivacija niso rasizem, ksenofobija in drugi desničarski motivi za nasprotovanje priseljevanju? Starmer je dejal, da bo z denarjem, ki ga bo prihranil z ukinitvijo nerazumne in nehumane ruandske politike, ki naj bi potencialne nezakonite priseljence odvračala od vstopanja v nevarne čolne, najel »specialistične zasebne preiskovalce«, da bi se spoprijeli s problemom ljudi v čolnih. Napovedal je ustanovitev »elitnega poveljstva za mejno varnost«, ki bi povezalo NCA (Državno agencijo za boj proti kriminalu), MI5 (domačo varnostno-obveščevalno službo), domačo obmejno in druge policije po vsej Evropi, da bi »uničili gangsterske tolpe«, ki organizirajo prečkanje Rokavskega preliva v nevarnih čolnih. Podrobnosti tega načrta naj bi nova laburistična vlada objavila kmalu.
