Lejino otroštvo spominja na otroštvo v bivših socialističnih državah: skromno življenje in prilagojenost režimu, ki je nedemokratičen in rigiden, a trden in na neki način varen za običajne ljudi. Za dvomljivce in disidente seveda obstajajo »goli otoki« in eksekucije, a o tem množice ne vedo nič ali skoraj nič. Tudi Lejini starši, sicer izobraženci, o tem vedo (a molčijo?) zelo malo, saj družina ni »nedolžna«: mamini predniki so bili premožni in vplivni, dokler jih ni zatrl režim Enverja Hoxhe, očetova družina ima korenine in vsaj teoretično tudi lastnino v Grčiji.
Šolski sistem, kot ga spoznavamo skozi oči pripovedovalke, se bo zdel starejšim bralcem te knjige zelo domač: rigiden, ideološki, a hkrati tudi s pravimi poudarki, znanje kot vrednota, odsotnost socialnih razlik, optimizem, vera v prihodnost, socialna povezanost ... Ljudje se družijo, si pomagajo, delijo skromne dobrine, si posojajo denar in tako kompenzirajo skromne razmere. Seveda vlada nekakšna omerta pred režimom, tako ponotranjena, da se tudi znotraj intimnosti družine o tem skorajda ne razpravlja, enako kot ne o obdobju pred komunizmom. A življenje je predvidljivo in varno.
Ta občutek varnosti razpade v trenutku, ko se režim razpoči. Kaotično uvajanje demokracije zajahata tako kriminalno podzemlje kot kapitalizem, domači v najbolj grobi obliki in tuj v najbolj perfidni. Socialno tkivo se raztrga, sledi množičen eksodus razočaranih v Italijo, ta v naših spominih in s posnetki dobro zabeležena tragedija: prenatrpane ladje tonejo, italijanske oblasti jim ne dovolijo vplutja v njihove luke, migrante strpajo v taborišča ... Najprej so »emigrante slavili kot junake. Zdaj pa so z njimi ravnali kot z zločinci.«
Lejina družina odslikava veliko sliko: babičin poskus, da bi si znova pridobila hišo v Grčiji, tamkajšnje oblasti preprečijo s perfidno zakonodajo, mama, ki sprva strastno verjame v novo ureditev, v razočaranju nad popolnim kaosom s sinčkom skoči na ladjo in nato v Italiji čisti stanovanja, oče niha med gnusom do nove skorumpiranosti in preživetjem, Lei kaotične okoliščine »ukradejo« maturo, ki jo podelijo ne glede na znanje, za katero si je tako prizadevala, in ples, na katerem bi morda simpatija s sošolcem zaživela.
Avtorica opisuje kaos in nasilje, ki so ga povzročile politične spremembe, izjalovljeno upanje v demokracijo in kapitalizem, ki ju je Zahod slikal kot raj, na koncu pa jim je le uplenil najboljše kose mesa države v razsulu, njene prebivalce pa ocenil za drugorazredne. Lejina afonija, posledica neznosnih stisk, je dobesedno to: odvzem glasu celemu narodu.
Lea Ypi k sreči ni ostala nema, v epilogu je zapisala: »Predavanje o marksizmu na Londonski šoli za ekonomijo in politične znanosti vsako leto začnem z uvodno besedo študentom, da socializem marsikdo pojmuje kot teorijo o materialnih odnosih, razrednem boju ali ekonomski pravičnosti, toda v resnici ga opredeljuje nekaj bolj prvinskega. Socializem, jim pravim, je predvsem teorija o človekovi svobodi, o tem, kako razmišljamo o zgodovinskem napredku.«
