V hangarju 7 v Salzburgu, kjer je moč videti številne rekvizite športnikov, ki nastopajo pod okriljem proizvajalca energijskih pijač Red Bull, je potekala spektakularna predstavitev novega sodelovanja med kolesarsko ekipo Bora-Hansgrohe in Red Bullom. Nemško moštvo je tako stopilo v korak z najmočnejšimi ekipami svetovne serije, ob predstavitvi novega imena ekipe je moštvo predstavilo še osem kolesarjev, ki bodo nastopali na največji kolesarski dirki v sezoni – 111. izvedbi dirke po Franciji. Začela se bo v soboto v Firencah. Želja nemškega moštva je zmaga, glavni adut pa je Slovenec Primož Roglič, ki ima s Tourom še neporavnane račune. Preden se je ekipa z obnovljenim letalom Douglac DC-6B, ki si ga je za izdelavo naročil Josip Broz Tito, odpravila v Italijo, je slovenski as stopil še pred številne slovenske novinarje in sproščeno odgovarjal na vprašanja.

Morda bi bilo bolje, da bi z Red Bullom začel sodelovati že pred nekaj leti, ko sem se ukvarjal še z drugim športom. Tam bi mi krila zagotovo bolj prišla prav, a se jih ne bom branil niti ob vožnji navkreber na zahtevnih vzponih. Bila je zelo lepa predstavitev in zagotovo začenjamo zelo zanimiv projekt.

Ko sem že na prireditvi spremljal te fante okoli mene, je bilo ponovno vse nekaj novega, kot da jih ne bi poznal. Morali se bomo navaditi. Drugače pa so zelo lepi, a je to bolj vprašanje za ženski spol, nam ni toliko mar za estetiko.

Letos na dirko prihajamo vsi najboljši. Zagotovo bomo vsem gledalcem ponudili spektakel, kaj pa bo to pomenilo zame na koncu, bomo videli v Nici. Potrebno bo biti na visoki ravni od samega začetka do konca. Zavedam se, da zadnjih dveh Tourov nisem končal, zato si sprva želim le priti do Nice. Je pa tako, da si vsak na koncu želi zmagati. Vsi na startu si želijo zmagati in tudi naša ekipa bo stremela k temu.

Če bi vse na svetu znali predvideti, se nevšečnosti ne bi dogajale. To preprečiti je nemogoče, lahko pa naredimo vse, da se temu poskušamo izogniti. Da se izognemo vsem stresnim situacijam. Naše vodilo je, da se od samega starta izogibamo nevarnim situacijam. Okoli sebe imam ekipo, ki ji povsem zaupam.

Videli smo na zadnjih tekmah, da je izjemno dober in zelo močan. Igra zelo pomembno vlogo, a mu ne želim naložiti preveč pritiska. Vsi fantje v ekipi igrajo ključno vlogo na svojem področju. Vsi moramo narediti najbolje to, kar je naša naloga in le tako bomo lahko dosegli tisto, kar si želimo.

Vse je drugače. Začne se pri barvah in tudi ves material, osebje, vsi ljudje. A ne manjka motivacije za napredovanje in trdo delo. Želimo postati najboljši in bomo naredili za to vse.

To je posledica nečesa. Mi lahko obvladujemo le sami sebe in na to se osredotočamo. Najlepše bi bilo, da jo imam na sebi v Nici in samo tam šteje, kdo jo ima. Že to, da sem sam del te kolesarske elite, je zelo lepo in se zelo veselim začetka, nato pa bo cesta pokazala, kdo bo najhitrejši.

Morda je letos ravno to naša prednost, da smo v ekipi kolesarji iz osmih različnih držav in nas to povezuje. Tudi v ekipnem osebju lahko slišim nekaj slovenskih besed, zagotovo pa bi bilo lepo, če bi kdaj lahko slovensko spregovoril tudi s kakšnim sotekmovalcem.

Vedno pravim, da je vsaka dirka novo poglavje. Čar športa je, da se moraš vedno znova dokazovati. Če ju želim premagati, moram biti zraven. Letos sicer lahko bolj govorimo o Tadeju, ki ima za seboj res noro sezono. Če bom vsaj nekajkrat v kadru, ko bo on napadel, bo to že dober znak zame. Zagotovo bomo skupaj z ekipo vsak dan iskali naše prednosti.

Težko je govoriti o taktiki, saj moraš počakati, kako se dirka odvija. Če želiš napasti bonifikacijske sekunde, moraš biti dovolj močan, da to lahko storiš. Včasih to ni mogoče in je bolje malce privarčevati z močmi. Moja najljubša etapa je 21., ker si sprva želim, da bi prišel do tja. Drugače pa se Tour letos začne že z etapo, ki ima skoraj same klance. Nimam ničesar v načrtu, šel bom dan za dnem.

Na kronometru ne bom branil zlate kolajne, to je znano, kaj drugega pa ne morem povedati. Veliko stvari se lahko vmes zgodi, čaka nas izjemno zahteven Tour. Četudi pridem do konca, je potem zelo odvisno, v kakšnem stanju si.

Vedno pravim, da so krajši in lažji vzponi boljši. Kako se navaditi na 2800 višinskih metrov, je težko reči. A dejstvo je, da veliko preživim na višini in mislim, da s tem ne bi smel imeti težav.