Matjaž Kek

Nogomet mu je bil položen v zibko, saj je bil njegov oče Franc v svoji generaciji eden najboljših igralcev Maribora. Ljudski vrt je bil v otroštvu njegov drugi dom, saj je družina stanovala v stolpnici tik ob stadionu. Igralsko se je uveljavil v Mariboru, kar deset let preživel v avstrijskih klubih Spittal in GAK, kjer pa je imel veliko težav s poškodbam, v vsej karieri je bil desetkrat na operacijski mizi. Sklenil jo je v domačem Mariboru, s katerim je osvojil tri naslove slovenskega prvaka in dve pokalni lovoriki. Imel je sloves inteligentnega igralca, zato je največji del kariere igral na danes izumrlem položaju prostega branilca, ki mu v nogometnem žargonu pravijo libero. Ko je sezul nogometne čevlje, je takoj prestopil med trenerje in pokazal velik talent. V Mariboru je bil najprej junak, nato pa so ga navijači izgnali iz kluba, a je hitro dobil priložnost v reprezentanci, ker Srečko Katanec ni sprejel ponudbe Rudija Zavrla za vrnitev. Z načrtnim in selektivnim delom je reprezentanco popeljal na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Nato se je z uspehi uveljavil na Hrvaškem, kjer je z Rijeko končal vladavino Dinama in ima pri južnih sosedih takšen status, da lahko v vsakem trenutku postne trener kateregakoli kluba, če bi si to sam zaželel. Ko je po svoji volji končal sodelovanje z Rijeko, je sprejel ponudbo za vrnitev na klop Slovenije in jo ob potrpežljivosti šefov po dveh neuspešnih kvalifikacijah ekipo pripeljal na evropsko prvenstvo. Odlike 62-letnega Mariborčana so izjemno nogometno znanje, pragmatičnost in spretnost v komunikaciji z javnostjo.

Dragan Stojković

Med nogometnimi navdušenci bolj znan kot Piksi, je bil eden najboljših nogometašev na področju nekdanje Jugoslavije, čeprav je imel kronične težave s poškodbami. S sveto številko deset na hrbtu je bil igralec s potezo več in je postal ena izmed petih »zvezdinih zvezd«. Kot igralec je imel vrhunec na svetovnem prvenstvu leta 1990 v Italiji, bil je kapetan reprezentance Jugoslavije na evropskem prvenstvu leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. Na Japonskem ima status božanstva, saj je bil v Nagoji sedem let igralec in nato šest let še trener. Ko se sezul nogometne čevlje, se ni odločil za trenersko delo, ampak je nemudoma pristal v funkcionarskih vodah. Leta 2001 je, star le 36 let, postal predsednik Nogometne zveze Srbije, leta 2005 pa predsednik kluba Crvena zvezda, a je odstopil po dveh letih. Nato so ga obtožili, da klub zapustil v velikih dolgovih, ki so bili več kot 20 milijonov evrov, proti njemu so se obrnile tudi Delije. Ko je bil trener na Kitajskem, je sprejel klic domovine, da prevzame položaj selektorja, na katerega je bil imenovan prav na svoj 56. rojstni dan. Navdušil je z uvrstitvama na svetovno in evropsko prvenstvo, saj spretno vodi ekipo velikih egov. Kritike je požel po neuspehu na svetovnem prvenstvu v Katarju, danes pa ima njegovo usodo v rokah Slovenija.