Največja kolesarska dirka v Italiji je še drugo leto zapored slovenska. Kot je lani Primož Roglič pripravil slovenski kolesarski praznik na Svetih Višarjah predzadnji dan Gira, je letos Tadej Pogačar dominiral od začetka do konca. Le kdo bi si to lahko predstavljal pred desetimi leti, ko je Luka Mezgec v Trstu – kako simbolično – Sloveniji priboril prvo etapno zmago na Giru? Kolesarstvo v Sloveniji se je od takrat razcvetelo, zadnje tri tedne pa smo na italijanski pentlji lahko gledali pravo simultanko prvega kolesarja sveta. Tadej Pogačar je bil pred začetkom 107. kolesarske dirke po Italiji izrazit favorit številka ena in to vlogo je več kot le upravičil. S konkurenco je pometel in sebe predstavil kot izvenzemeljskega kolesarja. Pa je temu res tako?

Zagotovo ni brez razloga že 139 tednov prvi kolesar sveta in predstavlja tip kolesarja, ki je merilo za vse ostale ta trenutek. A Pogi je že večkrat dokazal, da je le človek in pozna tudi poraz. To je dvakrat zapored na dirki po Franciji dokazal Jonas Vingegaard, zato ni povsem samoumevno, da je slovenski superšampion na Giru slavil s prednostjo skoraj desetih minut. Blamaža za konkurenco in predvsem organizatorje dirke, ki na svoji dirki ne morejo zagotoviti najboljših kolesarjev sveta. Italijani se po svetu radi pohvalijo, da je Giro druga največja dirka v svetu kolesarstva, a več kot očitno izgublja ta primat. To se vsako leto vidi na dirki po Španiji, ki je nekoč v svetu kolesarstva veljala za kazensko ekspedicijo po slabi sezoni. Ko je njene vajeti prevzel ASO, ki je tudi organizator slavnega Toura, je dirka dobila na veljavnosti in vsako leto se na njej zbere vsaj nekaj tekmovalcev najvišjega kova.

Dejstvo je, da se kolesarstvo spreminja skozi leta. Najboljši se ne ločujejo več na tiste, ki dirkajo na tritedenskih dirkah, in tiste, ki se posvečajo zgolj enodnevnim klasikam. Tadej Pogačar zmaguje na vseh dirkah in je osnovni primer sodobnega kolesarja. S tem pa je zapadel v težave sam Giro, ki je na sporedu prekmalu po najpomembnejših enodnevnih dirkah. Pogi se je letos zavestno odločil, da nastopi na Giru in mu je s tem naredil veliko uslugo. Je tip kolesarja, ki se ozira le nase in je tako dirko, čeprav jo je dobil z največjo razliko v sodobnem kolesarstvu, naredil zanimivo. Giro ima vse, ima težke vzpone, izjemne navijače in tradicijo. Žal pa že drugo leto zapored nima razburljivosti. Letos je Pogačar s svojo prisotnostjo enostavno rešil organizatorje, da so imeli vsaj enega kolesarja iz najboljše deseterice na svetu. Njegov prvi zasledovalec na UCI lestvici, Geraint Thomas, zaseda šele 27. mesto, zato razlika v skupnem seštevku sploh ni presenetljiva. Neupravičene so tudi navedbe tujih medijev, da slovenski as zmaguje po zaslugi prepovedanih substanc, saj že osnovna človeška logika pove, da je med njim in Thomasom (ki je bil celo tretji v skupnem seštevku) še 25 kolesarjev, ki se lahko zvrstijo znotraj tega časa.

Organizatorji Gira so tako v zadnjih tednih še na sami dirki dobili zadnje opozorilo, da bodo za prihodnost morali nekaj spremeniti, če želijo ohraniti kvaliteto in pomembnost dirke. Med drugim so že tekmovalci sami opozorili, da dirko vodijo dinozavri. Za slovenske ljubitelje kolesarstva pa to vprašanje trenutno ni pomembno in je prav, da te težave prepustimo zahodnim sosedom. Na sončni strani Alp lahko le uživamo in se pohvalimo, da imamo drugo leto zapored zmagovalca Gira in da je tokratni konkurenco preprosto razbil.