Do 22. junija se bodo v Plečnikovem letnem gledališču za Tivolskim gradom v različnih medijih uprizoritvenih umetnosti, od vizualnih, gledaliških do klasične glasbe in klubskih hitov, predstavili tako priznani ustvarjalci kot tisti, ki se na sodobni mednarodni ali lokalni sceni še uveljavljajo. V okviru festivala Spider bodo organizirali tudi Radikalne pogovore, sam umetniški program pa bodo dopolnila še najaktualnejša imena klubske glasbene scene. Umetniški vodja festivala Matej Kejžar pravi: »Za Pajka nekako velja, da je program predvsem poln programskih 'glitchev' in mestoma nerazumljivih povezav. Med drugim plešejo ne le nastopajoči, temveč tudi obiskovalci. To je v danem formatu plesnega festivala predvsem dobrodošlo, ni pa pogoj, vendar pa bistveno prispeva k tvorjenju človeških kultur. V vzporednem svetu Pajka se dandanes s svetlobno hitrostjo razvija nov svet: to je svet letečih dronov, ki jih poganjajo algoritmi. Tako imenovani presežek takšnih množic, ki jih poganjajo visoka tehnologija in tehnološki presežki, je izziv predvsem v tem, da za svoje delovanje ne potrebujejo posadke ali osebja. Kar pa vsekakor ni vodilo Pajka: mi se dotikamo, vohamo, okušamo, gledamo, slišimo in, mestoma nelogično, premikamo!«

V srčiki Pajka

V ljubljanski park Tivoli, če jih naštejemo le nekaj, prihajajo Andreas Hannes iz Amsterdama, ki v svojih delih raziskuje gravitacijo in aerodinamične sile, predstavil pa se bo s solo predstavo Zibanje, ter Trevoga Collective, prav tako iz Amsterdama, s predstavo 11 3 8 7, ki bo gledalce ponesla v svet razkošnih spletnih fantazij in vse bolj sovražnega resničnega sveta, Španec Reinaldo Ribeiro, ki bo v plesni predstavi NO/MAS/SACRE direktno zavzel pravico do jeze, virtuoznosti in osvobajajočega ekscesa, Marc Vanrunxt iz Antwerpna, ki bo predstavil kratek plesni film Adagio, v katerem nebinarna telesa vstopajo v medsebojni dialog. Skozi jadransko magistralo bo občinstvo na posebnem glasbenem potovanju z naslovom Jadran, volim te popeljal Mark Požlep. Armenski AHA Collective pa prihaja z nastopom Dense Piece, ki govori o zgoščenosti v najrazličnejših smislih, kot jih razumejo umetniki.

Matej Kejžar še pojasni: »Preko 13 let Pajkovega predenja niti se je med drugim izkazalo, da obiskovalci niso ne naši, vaši, tuji ali domači, temveč tisti, ki jih festival zaradi svoje pajkove mreže pritegne. Na mrežo, ki je lepljiva štiri dni Pajkovega mreženja, se prostovoljno in predvsem s polno mero entuziazma ulovijo tako plesalci z underground klubskih scen, najmlajši plesalci z začetniškimi koraki kot tudi izkušeni in profesionalni plesalci, ki ples kot obliko umetniškega izraza prakticirajo več kot 30 let. In prav temu prepletu, temu 'ulovu' v Pajkove mreže botruje ples z veliko začetnico. Pravzaprav je ples v srčiki Pajka in glede na nekonvencionalnost tako nastopajočih kot obiskovalcev (med drugimi so del obiskovalcev tudi naključni prišleki v parku Tivoli) lahko rečemo, da je del plesa tisto nekaj, kar je zelo zapeljivo in nas popelje v neki drug svet.«