Pri založbi Sanje bo prva knjiga A izšla jutri, v sredo, ko jo bodo v svet pospremili tudi z literarnim večerom ob 19. uri v Dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu. Z avtorjem se bo pogovarjala avtorica spremne besede Nada Vodušek, odlomke pa bo brala Nataša Barbara Gračner. Pri založbi Sanje so dejali, da gre za »orjaško delo, kjer se v gosto tkani pisavi skozi viharen tok razliva protagonistova pripoved, prečena z zgodbami ljudi, ki so vstopali vanjo na različnih postajah, se močno dotikali njegovega življenja, ga sooblikovali in spreminjali, zato je razumljivo, da se tudi pripovedovalec več kot samo dotakne njihovih zgodb«. Pravijo še, da roman lahko beremo tudi kot pričevanje o odraščanju, hvalnico vsem izkustvom, ki zaznamujejo in oblikujejo mladega človeka.

»A sem zasnoval že maja 1991 kot neposreden človeški odziv na tedaj še zelo svež doživljaj – silovit čustveni pretres, ki me je osebnostno spremenil za vse življenje (posledično je moral opustiti aktivno igranje inštrumenta – op. p.). Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam tudi orjaško prozno delo,« pravi skladatelj Igor Krivokapič.

Štiriglasna polifonija

Pravi še, da kakor je sama simfonija v besedah nastajala in rasla, tako se je v tudi v njem črtal želeni cilj, kaj vse naj se zrcali skozi to delo. »Iz začetne zasnove bildungsromana je A postajal vse bolj podoben besednemu ekvivalentu Mahlerjeve poznoromantične simfonije, pri čemer se v glasbi nemara skozi zvok izraža sama bit vesolja. V besedi, človeškem jeziku, pa sem si skozi kontrapunkt treh glavnih ter še mnoštva stranskih zgodb, v štiriglasni polifoniji – štirih govoricah (visoke, skoraj svetopisemske; kontemplativne; feljtonske in sarkastične, celo sardonične) zadal ubesediti nesluteno spremembo sveta, ki jo doživljam v zadnjih štirih desetletjih svojega veka. To je čas, ko nam je dodobra uspelo zrušiti utečeni red, a na ruševinah starega ne zgraditi ničesar novega, le odpreti Pandorino skrinjo.«

Krivokapič je sicer znan kot »požiralec« literature, kot avtor pa je nekoč že pisal kratke zgode. Trilogijo je začel pisati lani, ko je kot profesor tube prenehal službovati na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Trenutno je honorarni sodelavec na programu Ars Radia Slovenija.