Kaj bi si želel zase? Evtanazijo. Če se pogovarjava o tem koncu, mislim, da je ta bolezen dejansko taka, da ti počasi najeda človeško dostojanstvo. Že prej sem hotel reči, ko sva se pogovarjala o otrocih in družini, da ne bi hotel, da bi me prekladali kot ta emoji kakec, da bi rajši prej šel. Z zdravnikom sva se pogovarjala, pa je rekel, da on ni za evtanazijo, ker bi morali potem vzgojiti še prav poseben oddelek na medicinski fakulteti, ki bi se mu reklo oddelek z rablji. Razumem ga, ampak že v stari Grčiji ali v Rimu si lahko prišel k prijatelju in mu rekel, če si lahko sposodiš kopalnico, in to je bil znak. On je skrbel zate, medtem ko si ti počasi odšel. Ali pa Kaligula, ki je naročil sužnju, naj ga zabode, in to ni bilo nič takega, bilo je drugače, zelo naravno. Moj zdravnik je govoril s svoje perspektive, on ne bi mogel ubiti človeka, tudi če bi mu s tem skrajšal muke. Ker v bistvu sem že zdaj, ko se začnem dušiti, ko padem, ko ne morem delati stvari, ne morem iti na vrt, obsojen na smrtno ječo, a drugače kot kriminalci bi jaz čim prej šel na električni stol. Ker: »Sve je elektricitet.« To je iz mojega filma Dedek gre na jug. Glavni junak v filmu Boris (Boris Cavazza) pravi: »Že stokrat sem si želel, da bi končal, da bi se vse končalo, in še ko se mi želja uresniči, ne gre brez bolečine, je treba crkavati.« In eno leto kasneje sem jaz začel crkavati.

Kakšen smisel ima biti rastlina? To je tako kot ta češnja (z roko pokaže proti češnji, ki raste v njegovem vrtu), ki so jo napadli neznani škodljivci in je čisto luknjasta, pa ji ne more nič pomagati.  rtvslo.si