Težava pri najboljših namenih staršev je v tem, da izhajamo iz lastnih izkušenj, torej iz modelov, ki so bili morda učinkoviti v naši preteklosti in v naših družbenih pogojih. Vsekakor je dejstvo, da že sedanja družbena realnost ni več primerljiva z okoliščinami, v katerih so odraščali današnji starši.

Druga težava je naš ego, iz katerega presojamo zavestno, še bolj pa nezavedno. Osebnosti naših otrok so seveda neprimerljive z nami. Sami ne upoštevamo, da ima vsak otrok svoje poslanstvo, da je izbira življenjske poti z vsemi vmesnimi koraki nekaj, kar je na koncu odgovornost vsakogar zase. Starševski ego se ovije v plašč skrbi za otroka in razvije najrazličnejše načine, da prisiljuje otroke v smeri podob, fantazij in pričakovanj, ki izhajajo iz ega.

Če je bila včasih trojka solidna ocena, je danes za mnoge nesprejemljiva. A vsak ne more biti odličnjak, vendar je nekaterim staršem to težko dopovedati. Ocenjevanje je odsev širše naravnanosti v družbi, ki vsiljuje določeno normativnost in merjenje dosežkov.

Vsi si želijo biti uspešni in verjamem, da obstajajo načini, kjer bi se lahko vsi učili iz navdušenja, radovednosti in igrivosti. Seveda pa ne vsi po istem kopitu. Šola nagrajuje določene veščine in načine pridobivanja spretnosti in znanja. Ne podpira in izključuje vse, ki se ne zmorejo prilagoditi normativno določenim okvirom. Ocenjevanje v sedanji obliki je normativno prisiljevanje povprečja in nasilno izključevanje vseh, ki jih ne morejo stlačiti v to normirano povprečje. x Nedeljski dnevnik