Pojdimo po vrsti: Megalopolis je dolgo pričakovana retro futuristična ekstravaganca Francisa Forda Coppole, katerega nastanek je holivudski maestro sanjal štirideset let. Zdaj ga je dosanjal, ampak kot se tovrstnim projektom rado zgodi, ga je avtor gnetel predolgo ter vanj zmetal »vse kar ve in zna«. Po ogledu filma sem se odločil, da mi je všeč, čeprav mu je dobršen del kritiške srenje žvižgal, aplavz pa je bil bolj vljudnostne narave. Ob tako ambiciozno zasnovanem, sentimentalnem, svetovnonazorsko naivnem eposu bi spektakularno pogorel marsikateri režiser, Coppola pa vendarle prikaže dobršno mero formalne igrivosti, norosti in celo humorja, ki ga v njegovem opusu doslej resnično nismo bili vajeni. Megalopolis je svojevrsten intelektualni blockbuster na temo konca sveta, nujnosti renesanse in manipulacije časa, cikličnosti oblasti in imperijev, pa družinska saga o tekmovalnosti, razočaranjih in seveda ljubezni. Dekadentni New York bližnje prihodnosti (»Feds to the City: Drop Dead!«) nam predstavi kot Novi Rim tik pred propadom, v estetskem in ekscesnem smislu pa bi ga lahko postavili v konstelacijo z Zadnjimi dnevi (1995) Kathryn Bigelow, Kubrickovimi Široko zaprtimi očmi (1999) in Chazellovim Babilonom (2018). Verjamem, da se je 85-letni Coppola po dolgem času počutil mlad, pred tem dolgo časa ni imel nadzora nad svojo vizijo, prilagajati se je moral sistemu in snemati poceni filme. V Megalopolis je zmetal 120 milijonov lastnega denarja in vanj zamešal vse od neronovske dekadence do citatov Marka Avrelija in Rousseauja. Sklepno sentimentalnost mu oprostimo, nenazadnje se podnaslov filma glasi Pravljica. Megalopolis je ogromna, ropotajoča in iz vseh žil utripajoča naprava, ki v trenutku genialnosti postane celo performans v živo; na odru pred platnom se nenadoma pojavi igralec, ki z Adamom Driverjem (v vlogi vizionarskega renesančnika) na platnu vzpostavi neposredno komunikacijo! O tem filmu se bo še govorilo.