Nekje piše tole: Mesto je toliko mesto, kolikor lahko vstopiš vanj, poznaš njegove prehode, kot se dober študent medicine uči o žilah v človeškem telesu, po katerih se pretaka kri. Mesto je toliko mesto, kolikor se mu uspe zapomniti neznatnost tvojih stopinj, na ulicah z imeni tistih, katerih knjige si bral. Mesto je toliko mesto, kolikor te ima Nekdo v njem ima rad.

Kolikor ga ima rad Nekdo, ki ni iz njega. Obstajajo samo ideje. In njihove izvedbe.

Morda v pogovorih nikoli ni potrebno omenjati imen držav.

Samo mest. Tako je lažje. Ni težnje za posploševanjem. Ne govori o Turkih, ampak o Istanbulu, ne o Američanih, ampak o New Yorku.

V Zagrebu, v katerem v zadnjem času, ker me k temu sili logika dela, preživim največ časa, je mogoče opaziti neko novo logiko. Šef je Tomislav Tomašević, politik leve sredine. Mesto je prevzel od Milana Bandića, ki je prešel ves politični spekter: od nekdanjega člana Zveze komunistov do ultra desnega populista. To je bil očitno recept za zmago, ki mu je omogočil šest mandatov. Na oblasti je bil enaindvajset let. To obdobje so, kot pri Janši, prekinjali odhodi v zapor, zgodba pa se je povsem končala leta 2021 z njegovo smrtjo. Mrtvi populist je okrog institucije mesta ustvaril zagrebški holding: od zunaj gledano je to javno podjetje, od znotraj pa zasebna klientelistična volilna baza, sestavljena iz prijateljev in botrov, ki deluje v skladu s tisto ljudsko epsko pesmijo: pola pije, pola Šarcu daje. *

Tako je mesto praktično imel v pesti. Ne bi bilo povsem napačno reči, da je (bil) Bandić pravzaprav neka vrsta zagrebškega Zorana Jankovića. V tisti meri, v kateri je Zagreb večji od Ljubljane, tako da je takšen tudi širši poligon za malverzacije. Pri čemur je treba upoštevati tudi parameter, v katerem je slovenska družba ob vseh podobnostih bolj demokratična in bolj urejena od hrvaške. In dejstvo, da je proračun glavnega mesta Hrvaške dve in pol milijarde evrov, kar je skoraj petkrat več od proračuna slovenske prestolnice.

A hrvaška prestolnica ima trikrat več prebivalcev.

Zagreb bi v neki metafori njegovega verjetno najboljšega pisca, Miroslava Krleže, v tem preteklem obdobju lahko definirali kot bogat, a zapuščen kraj, v katerem običajni ljudje životarijo, lastniki kapitala pa postavljajo zgradbo ob zgradbi, stalno povečujejo število kvadratnih metrov stanovanj. Ta logika 3 v 2 je pustila črne luknje. Gledano z očmi obiskovalca to mesto ni ostalo brez ljubezni zanj.

Iz Tomaševićeve bližine se slišijo novice o tem, da so težave, ker infrastrukturi, ki je zaposlovala veliko število ljudi, nikoli ni bilo dovoljeno zastaviti vprašanja, koliko in kaj delajo ljudje, ki nominalno zasedajo delovna mesta. Na odgovornih mestih primanjkuje ljudi, a tistim, ki delajo, plač ni mogoče povečati.

Ob stalni rasti stroškov življenja je stvar na terenu pripeljala do uvoza delovne sile iz Azije, predvsem iz Nepala in Indije. Kar je vedno rdeča cunja za populizem in »desničarjenje«, a logika kapitalizma je neizprosna. Vedno obstaja nekdo, ki je zbežal od nekod, kjer ni varen, in to, da dobi nekje streho nad glavo in nekaj sto evrov plače, bo zanj življenjski dobitek. Ob istem času bodo ljudje od tukaj še naprej odhajali drugam, v zadnjem največ na Irsko.

V Sarajevu, kjer živim večino časa, je županja karikatura populistke, ki ji osebne sposobnosti in zapleten položaj mest v odnosu do kantona, višje in bogatejše instance oblasti, določajo v bistvu banalno pozicijo. Razpadanje mesta se prikriva in olepšuje s samovoljnimi, praznimi izlivi kvazi domoljubja: z gradnjo anahronističnih spomenikov, poveličevanjem »boljše preteklosti«. Ne govori se o ogroženih pravicah, manjšinah in nacionalni unifikaciji mesta, kriminalu na ulicah.

Da popravite pročelje, potrebujete partijski kongres.

Če pa vprašate turiste – je Sarajevo destinacija z orientalističnimi čari in vonjem Zahoda. Čudovito mesto za tri dni. Za večino tistih, ki tu živijo, je to mesto skrajno vprašljive kakovosti življenja glede cen.

Tam, kjer ni dela, čustva, postanejo blago. A ni tako tudi tam, kjer je delo? V čem je potem problem? Kot kaže zagrebški primer, v glavnem v tem, da javni denar povsod preko trgovine z vplivom nadzira strankarska klientela.

V tem smislu je zanimiva novica, da je novomeški župan Gregor Macedoni prav v Sarajevu dobil nagrado za najbolj evropskega župana. A nagrado mu je osebno izročil nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić. Tu imamo vse: osebno se izogibam preveč pisati o Ljubljani, ker, ko sem tu, preživim večino časa v Novem mestu. In vidim, kako se pod Macedonijevo upravo mesto obnavlja in razvija, in kako je v zadnjem desetletju postalo boljše, bolj prijetno mesto. Resnici na ljubo moram reči, da sem član frakcije, ki ga je sem in tja dobronamerno kritizirala, a ta kultna kavarna skoraj ne obstaja več, tako da to ni več in.

Mesto dela tudi smisel za humor. Vendar so tu tudi neka dejstva.

Najbližja prestolnica Novem mestu – mesto, ki je za kilometer in pol bližje od Ljubljane – je Zagreb. In ne obstaja niti ena direktna avtobusna povezava, ki bi vas peljala iz enega v drugo mesto. Tako je med našimi prestolnicami.

In provincami.

*Verz iz ljudske pesmi, Vino pije Kraljeviću Marko/ pola pije pola Šarcu (konju) daje. Pogovorni izraz za delitev plena na dva dela, 50-50.