V različnih prostorih Cukrarne so od sinoči na ogled tri samostojne razstave, na njih pa svoja nova dela predstavljajo Tobias Putrih, bosanska umetnica Šejla Kamerić in v Albaniji rojeni ustvarjalec Adrian Paci. Med drugim jih povezujeta časovni okvir devetdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem so oblikovali svojo umetniško pot, in redna razstavna aktivnost v mednarodnem prostoru. »Vsi trije umetniki, ki smo jih povabili k sodelovanju, so si kuratorje izbrali sami,« je pred odprtjem omenila umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič.
Adrian Paci se predstavlja z razstavo Valovi in pogledi, ta je na ogled v kletnem prostoru in v prvem nadstropju. V slednjem je predstavljena serija slik, katerih glavna značilnost je, da izhajajo iz posrednega ali posredovanega pogleda. Kot pravi kustos Pierre Bal-Blanc, je Paci podobe izbral iz kinematografskih virov oziroma videov, ki jih ni posnel sam, kot so odlomki iz filmov Piera Paola Pasolinija, ali pa amaterskih posnetkov praznovanj, nato pa jih je s čopičem reproduciral v sliki. Ob teh je na ogled izbor risb, skic in slik njegovega očeta Ferdinanda Pacija. V kleti je predstavljena nova videoprojekcija z naslovom Na valovih zvon zvoni. Kakor pojasnjuje Paci, je povezana z legendo o mestu Termoli v regiji Molise v Italiji. Za umetnika je to, kot je pristavil, po letu 2000 prva večja predstavitev v Ljubljani.
Od politike k zgodovini
Razstava Popolna tenzija Šejle Kamerić, ki je na ogled v galeriji Parter in v drugem nadstropju, je do zdaj najobsežnejša predstavitev te bosanske vizualne umetnice pri nas, ponuja pa izbor eksplicitno političnih del, kot ga je kuratorsko zasnovala Galit Eilat. Dela so postavljena v samorefleksivnem zaporedju: pritličje in drugo nadstropje se namreč medsebojno zrcalita, zrcalijo pa se tudi besedne intervencije in umetniška dela. Rdeča nit razstave je sicer umetničino spoprijemanje z disleksijo in disgrafijo, ki vpliva na introspektivnost njenih zadnjih del.
Tobias Putrih se predstavlja z razstavo Red sladkosti, ki je na ogled v avli. Ta je po besedah kustosinje Alenke Gregorič tokrat prvič uporabljena kot razstavni prostor, postavljanje razstave – ta tematizira zgodbo Cukrarne kot stavbe, ki se je v svoji pestri preteklosti iz simbolnega »prostora slovenske moderne« nazadnje preobrazila v galerijo – pa je bilo precejšen izziv. Glavna sestavina postavitve so nosilne strukture raznoterih oblik iz kosov perforiranih belih aluminijastih plošč, vizualne konstante stenskih oblog notranjih volumnov Cukrarne. Kot je razložil Putrih, so oblike kosov nastale z računalniško simulacijo padca plošč z višine 2864 metrov, kolikor je visok Triglav. Na panojih so razstavljeni trije digitalni odtisi, ki jim je skupna zamegljena stara fotografija Cukrarne, čeznjo pa so razvrščene skupine barvnih pik, od katerih vsaka ponazarja besedo, z računalniškim vmesnikom pretvorjeno v barvo. Na vsaki grafiki je z barvnimi pikami zapisana ena od pesmi Josipa Murna - Aleksandrova: Sneg, Zvezde in Nebo, nebo. Razstava Tobiasa Putriha bo na ogled do 15. septembra, razstavi Šejle Kamerić in Adriana Pacija pa do 13. oktobra.
