Že v skupinskem delu evropskega prvenstva v nogometu so Španci, sicer trikratni evropski prvaki, ki na svoj četrti naslov čakajo vse od leta 2012, navdušili s svojo igro. Njihova prva žrtev je bila Hrvaška, ki je bila na zadnjem svetovnem prvenstvu v Katarju tretja, nato pa še Italija, ki po porazu s Švico v osmini finala ne bo več branila naslova evropskih prvakov, in za konec še Albanija, proti kateri je njihov selektor Luis de la Fuente odpočil nekatere nosilce igre.
Španski nasprotnik v osmini finala je bila Gruzija, ob Sloveniji najprijetnejše presenečenje prvega dela evropskega prvenstva. Ko je v 18. minuti z avtogolom Robina Le Normanda, že osmim na letošnjem EP, povedla z 1:0, se je Gruzijcem nekaj časa nasmihala osmina finala, a le do izenačujočega gola Rodrija proti koncu prvega polčasa. Po njem je bilo bolj ali manj samo še vprašanje, koliko žog bo končalo za hrbtom sicer odličnega Giorgija Mamardašvilija, vratarja z največ obrambami v skupinskem delu tekmovanja.
Pomembno izenačenje do polčasa
»Zelo pomembno je bilo, da smo že do polčasa izid izenačili, kajti če še nekaj časa ne bi zadeli, bi nas to lahko vodili v negativno napetost. Spoštujemo vse ekipe, ki so na tem prvenstvu, toda če bomo nadaljevali s takšnimi predstavami, lahko še veliko naredimo,« je po tekmi dejal Luis de la Fuente, ki je španski selektor postal ob koncu leta 2022.
Na SP V Katarju so Španci doživeli šok, saj so se od nadaljnjega tekmovanja poslovili v osmini finala. Boljši od njih je bil Maroko. To je bil razlog, da se je vodstvo španske nogometne zveze razšlo z Luisom Enriquejem, na njegovo mesto pa postavilo takrat 61-letnega nekdanjega nogometaša Athletica iz Bilbaa in Seville. Athletico je bil edini klub de la Fuenteja, ki ga je vodil v svoji trenerski karieri. Če je bilo njegovo imenovanje na mesto selektorja za marsikoga presenečenje, je bilo po drugi strani logično. De la Fuente je namreč s špansko reprezentanco do 19 let leta 2015 osvojil naslov evropskega prvaka, prav tako z reprezentanco do 21 let štiri leta pozneje.
V slabih dveh letih je de la Fuente dvignil raven uigranosti ekipe, njene kompaktnosti in homogenosti. Španska igra je napadalna, za razliko od svojega predhodnika pa ne teži toliko k posesti žoge, čeprav želi imeti kontrolo nad njo, vendar brez nepotrebnih podaj. Njegov cilj je, da njegova ekipa čim prej pride pred nasprotnikova vrata. Pri tem se zanaša na oba bočna branilca, predvsem pa na še ne 17-letnega Lamina Yamala, ki bo rojstni dan praznoval dan pred finalno tekmo Eura 2024, in Nica Williamsa, ki bo 22 let dopolnil dan prej. Španci so izredno močni tudi na sredini igrišča, kjer sta nepopustljiva Rodri in Fabian Ruiz ter mladi Pedri. Izpostaviti kaže še Olma.
Zabavala sta se z otroško igro
»Francija in Anglija imata večji individualni potencial, toda kot ekipa nihče ne deluje boljše od nas,« je bil po zmagi nad Gruzijo samozavesten Nico Williams, ki v prihodnji sezoni skoraj zagotovo ne bo več igral za Athletic Bilbao. Zanj se resno zanima Barcelona, za katero igra Yamal, s katerim se odlično ujameta v igri. »Lamine je odličen igralec, učiva se drug od drugega, oba rada gledava videe in se učiva od nekdanjih ali zdajšnjih nogometašev. Osebno sem na videu gledal veliko tekem Cristiana Ronalda, ko je bil še v Manchester Unitedu, pa Neymarja v Santosu in Barceloni, Robinha … Pozabiti pa ne smem na 'ulico', ko sem bil mlajši, sem bil ves dan na ulici igral nogomet in preigraval. Žal je danes tega vse manj,« je še dodal Williams.
Predvsem pa oba mlada španska nogometna reprezentanta uživata v nogometu, kar je zanju najpomembneje. Po koncu tekme z Gruzijo so ju kamere pokazale, kako sta se zabavala z otroško igro kamen, papir, škarje … Kot da je vse skupaj samo igra. A popolnoma drugače bi lahko bilo v četrtfinalu, kjer se bodo Španci pomerili z Nemci, ki do zdaj niso blesteli. Ta tekma bo pravi izpit zrelosti za do zdaj najboljšo ekipo letošnjega evropskega prvenstva.
