S poletjem se kulturno dogajanje iz zaprtih prostorov in dvoran preseli na odprta prizorišča, vrtove klubov in kavarn, ob rečne struge in v mestne parke, če seveda hrupa in po travi mendrajočih obiskovalcev ni preveč, da bi to zmotilo naravovarstvenike ali občinarje. Malo je držav, ki bi glede na število prebivalcev imele toliko kulturnih in družabnih dogodkov, ki so za entuziaste praktično že prek leta neobvladljivi, poleti pa sploh, ko se pripravlja festival skorajda v vsakem večjem kraju pri nas.
Darko Brlek, direktor in umetniški vodja največjega in najdražjega festivala v Sloveniji, ki zares na svoj račun pride šele v času počitnikovanja drugih kulturnih ustanov, se rad pohvali, da Ljubljančani, pa ne le oni, temveč tudi gostje iz okoliških držav in turisti od drugod, svoje dopustovanje načrtujejo prav na podlagi programa njihovega poletnega festivala. To mu celo lahko verjamemo, če iz letošnjega sporeda izpostavimo samo gostovanje legendarnega maestra Zubina Mehte v začetku julija, ki pri svojih 88 letih dirigira le še odbrane koncerte. Takšne priložnosti zapriseženi ljubitelji glasbe ne bodo kar tako izpustili iz rok, sploh če so vstopnice ugodne. Kar pa so, če jih primerjamo recimo z vstopnicami na Salzburških poletnih igrah, s katerimi se – vsaj glede programa, ne pa tudi po nekajkrat manjšem budžetu – rad primerja naš festival.
Ljubljana Festival je v četrtek zvečer zagnal svojo 72. edicijo s tradicionalno Poletno nočjo na Kongresnem trgu, ki so ga napolnili zvoki iz zlatega obdobja slovenske popevke. Lahko bi rekli, da je šlo za prireditev za malce bolj izbran krog poslušalcev, marsikdo po mestu niti ni vedel, da se festival sploh začenja (pa ni vsega kriv nogomet!). Nekoliko drugače je bilo včeraj v štajerski prestolnici, kjer se je začela čaga Lent. V okviru Art kampa so ponudili plesno predstavo mladih plesalcev, promenadni prelet letal nad Dravo, rajanje z Romano Krajnčan, vinsko lentanje ter nekaj večernih koncertov najrazličnejših zvrsti. Torej za vsakogar nekaj, za vse generacije. Oba festivala v obeh naših prestolnicah sta pravzaprav ponudila svoj preverjeni format, ki polni prizorišča in s tem organizatorjema prinaša dobiček ali vsaj ne izgube. Njun renome je dovoljšen, da zraven redno pristavljajo sredstva občine, sponzorji in donatorji.
Precej drugače se godi manjšim festivalom, ki bi ravno tako hoteli (pre)živeti. Najstarejši festival ob nekoč festivalsko razvpiti Soči, Sajeta Art&Music, ki se začenja čez nekaj dni, bo letos praznoval 25. obletnico. Gre za jasno profiliran festival, ki edini pri nas med drugim goji krautrock kulturo ter lovi raznorazne inovacije v akustični in elektronski glasbi. Biserček je tudi butični jazz festival sredi divje narave v Cerknem, ki pa se tako kot organizatorji v Tolminu vedno znova bori za finančno podporo lokalnih in državnih oblasti. Le malo je organizatorjev, ki bi vztrajali s tolikšnim entuziazmom in s tako jasno profilirano programsko podstatjo kot ravno pri teh dveh festivalih.
Mnogi drugi si kakšnih programskih drznosti niti ne upajo (več) privoščiti, najraje povabijo preverjene bende, ki potem krožijo po vseh mogočih lokalnih festivalih, skupaj s poslušalci, in tako ni čudno, da se kmalu nasitijo drug drugega. Kar pa je nenazadnje priročna naravna selekcija, ki bolj iznajdljive ohranja pri življenju. Festivale poslušalci potrebujemo, nedvomno, sploh poleti, ko vsak rad poišče kakšen ohlajen kotiček pod krošnjo in prisluhne svojim najljubšim vižam. In četudi se jim morda ne zdi, festivale potrebujejo tudi država in občine – več njih, ne le v začetku omenjena dva največja. V zavest mora prodreti, da dvigajo kulturni in turistični imidž, posledično pa prinašajo tako finančni kot duhovni kapital. x
